Koliko so vredni vaši otroci?

Ob prvem maju smo spet slišali nekaj besedičenja o tem, kako so pozivi za manjšo davčno obremenitev dela zgolj zvijača, s katero skušajo grdi delodajalci in kapitalisti povečati svoje dobičke, delavce pa pustiti z dolgim nosom.

Zaradi takšnega načina razmišljanja so se še ob vsaki davčni reformi do zdaj pojavile tudi zahteve, da je treba znižati davke ljudem z najnižjimi dohodki. Običajno se predlaga povišanje splošne olajšave pri dohodnini ali kaj podobnega.

Ker sem se tega počasi že naveličal, se bom danes razpisal o dveh očitnih napakah slovenskega davčnega sistema, ki najbolj prizadeneta prav ljudi z najnižjimi dohodki. Da gre za napake, bo po petih minutah branja kolumne jasno vsakomur. Zakaj o teh napakah v razpravah o davčni reformi ali ob prvomajskem kresovanju nihče ne spregovori in predlaga  sprememb, pa je že višja matematika.

Neenaka davčna olajšava za otroke

Če imate otroka, vam pod določenimi pogoji pri dohodnini pripada posebna olajšava. Olajšava deluje tako, da se vsem zavezancem, ki so do nje upravičeni, njihova davčna osnova zmanjša za enak znesek.

Na prvi pogled to deluje pravično in logično. Ker so vsi otroci vredni enako, je prav, da imajo vsi starši pravico do enako visoke olajšave.

Toda v resnici imajo od te olajšave bistveno večjo korist ljudje z višjimi dohodki.

Ponazorimo to z nekaj primeri:

– oseba, ki je lani zaslužila 1.000 evrov bruto na mesec in ima enega otroka, bo zaradi davčne olajšave za otroke plačala 390 evrov manj dohodnine, kot bi jo, če otroka ne bi imela,

– oseba, ki je zaslužila 2.000 evrov mesečno, bo zaradi olajšave za prvega otroka plačala 658 evrov manj dohodnine,

– oseba, ki je mesečno zaslužila 5.000 evrov, bo plačala 999 evrov manj dohodnine,

– in končno, nekdo, ki je zaslužil 8.000 evrov mesečno in se s tem uvrstil v najvišji davčni razred s stopnjo 50 odstotkov in ima enega otroka, bo plačal 1.218 evrov manj dohodnine.

Olajšava, ki je verjetno namenjena temu, da bi odločitev za starševstvo olajšala predvsem ljudem z nižjimi dohodki, torej najbolj koristi tistim, ki zaslužijo največ.

Preprosta rešitev

Rešitev opisane težave je preprosta in jo poznajo marsikje v Evropi. Namesto da davčna olajšava za otroke (in druge vzdrževane družinske člane) znižuje davčno osnovo, bi morala biti urejena tako, da bi neposredno zniževala davčno obveznost. To bi pomenilo, da bi najprej izračunali, koliko dohodnine je kdo dolžan plačati, potem pa bi od tega zneska vsem odšteli enako visoko znižanje davčne obveznosti zaradi otroka.

Pravzaprav niti ni pomembno, ali se vam zdi veljavna ureditev razumna oziroma pravična ali ne. Pomembno je, da razumete, da imamo v državi, ki ima v imenu socialne enakosti eno najbolj strmih dohodninskih lestvic v Evropi, v to isto dohodnino vgrajen mehanizem, ki je davčno ugodnejši za ljudi z višjimi dohodki.

Morda lahko razumemo tudi, zakaj Semolič ali Janković na Rožniku nista pozvala k spremembi veljavne ureditve otroške olajšave. Morda zato, ker bi, če bi sama še imela vzdrževane otroke, v sistemu, kjer bi bila olajšava za vse enaka, plačala več davka.

Ali pa preprosto zato, ker je to vse skupaj preveč zapleteno, da bi lahko s tem nabirala politične točke.

Neenaka splošna olajšava

Na ljudi z najnižjimi dohodki v našem davčnem sistemu preži še ena past, o kateri le redko spregovorimo. Past se imenuje stopničasta splošna olajšava.

Za ponazoritev vzemimo nekoga, ki ima mesečno bruto plačo 900 evrov in nima nobenih drugih dohodkov in tudi ne otrok, ki bi jih vzdrževal. Takšna oseba je obdavčena po najnižji davčni stopnji 16 odstotkov in bo v vsem letu skupaj plačala le 303 evre dohodnine.

Toda: če se delodajalec odloči, da kot nagrado za prizadevnost temu delavcu v enem mesecu – samo v enem mesecu! – izplača dodatnih 100 evrov, bo zaradi teh borih 100 evrov dodatnega dohodka ta človek plačal kar 652 evrov dohodnine. Več kot dvakrat več torej – in to kljub temu, da bo še vedno obdavčen po najnižji dohodninski stopnji 16 odstotkov.

Še enkrat: če nekdo, ki zasluži le zelo nizko plačo, dobi neki minimalen dodaten dohodek, se mu lahko zgodi, da bo moral doplačati več dohodnine, kot je prejel dodatnega dohodka.

Kako je to sploh mogoče?

Mogoče je zato, ker je prva Janševa vlada v času deljenja predvolilnih bombončkov med drugim tudi povišala znesek splošne olajšave. Toda ne vsem, ampak samo ljudem z najnižjimi dohodki. Sliši se simpatično in predvsem zelo socialno, v resnici pa lahko tak sistem pošteno (in povsem nepričakovano) krepko udari po glavi – in denarnici – ravno ljudi z najnižjimi dohodki.

Tale davčna neumnost deluje takole:

– če ste lani v vsem letu zaslužili največ 10.866,37 evra, vam pripada splošna olajšava v znesku 6.519,82 evra,

– toda če ste zaslužili samo en cent več, se vam splošna olajšava zniža na 4.418,64 evra, od razlike med olajšavama pa vam bo država obračunala 16 odstotkov dohodnine. Zaradi enega centa dodatnega dohodka boste torej plačali 336 evrov več dohodnine,

– zgodba se ponovi še enkrat: če ste zaslužili samo en cent več kot 12.570,89 evra, se vaša splošna olajšava zniža na 3.302,70 evra in zaradi tega enega centa boste morali plačati 178 evrov več dohodnine.

Zakaj je takšen sistem povsem absurden, mi verjetno ni treba več razlagati.

Seveda tudi o tem na Rožniku niste slišali ničesar, pa čeprav gre za obdavčenje ljudi z najnižjimi dohodki. Veliko lažje in bolj všečno je na splošno udrihati po kapitalistih, neoliberalcih in multinacionalkah ter nakladati o novi družbeni ureditvi, kjer bo človek človeku tovariš – država pa še naprej le ptica roparica, ki ljudem iz praznih žepov postrga še tisto, za kar niti sami ne opazijo, da so sploh imeli.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.