Ključni izziv

V Sikstinski kapeli sta se udeležila sredine maše, da bi slišala izvedbo skladbe MiserereMeiDeus, ene najbolj znanih renesančnih polifonij. Skladbo je tedaj obdajala tančica skrivnosti. Skoraj stoletje in pol pred tem jo je po naročilu papeža Urbana VIII. ustvaril znani italijanski skladatelj Grigorio Allegri. Zelo dolgo so jo izvajali izključno v Sikstinski kapeli in le dvakrat na leto, v sredo in petek pred veliko nočjo. Zapis skladbe je bilo prepovedano kopirati. Do tedaj je papež odobril le tri uradne prepise. Kršitev te zapovedi je bila kaznovana z izobčenjem iz katoliške cerkve. Ta kazen je bila rezervirana le za najhujše prestopke proti veri. Fant je zvečer v skromni sobi skladbo zapisal po spominu. Čez dva dneva, v petek, se je z očetom vrnil na "kraj zločina" in ob ponovnem poslušanju le še popravil nekaj manjših napak. Kmalu je srečal glasbenega zgodovinarja dr. Charlesa Burnleyja, ki je pridobil zapis in ga leta 1771 objavil v Londonu. Senzacija in škandal! Papež Klement XIV je fanta nemudoma poklical v Vatikan. V pričakovanju izobčenja se je z očetom znova odpravil tja. Toda namesto hude kazni je papež pohvalil dečkovo glasbeno genialnost in odpravil staro prepoved. Fantu je bilo ime Wolfgang Amadeus Mozart. Glasbeni genij, katerega smo se lahko spomnili pred dvema dnevoma ob 220. obletnici njegove smrti. Mozart je bil rojen v glasbeni družini, ki pa ni bila premožna. Zaradi izjemne nadarjenosti so njegovo delo, kot je bilo takrat običajno, podpirali premožni plemiči. Če ga ne bi opazili, ne bi razvil svojega talenta. In človeštvo bi bilo prikrajšano za številne čudovite stvaritve. Kakšen nauk lahko potegnemo iz te zgodbe? Predvsem to, da lahko talent v kombinaciji s trdim delom in izjemnimi rezultati doseže premike tudi v velikih in konservativnih sistemih. Iz tega lahko vlečejo nauk tudi slovenski oblastniki, ki se znaten del obdobja po osamosvojitvi vedejo, kot da je Slovenija velika država s stomilijonsko populacijo, izjemno močno industrijo in velikanskimi naravnimi resursi. Realnost je seveda popolnoma drugačna. Slovenija je zelo majhna država s pretežno nekonkurenčnim gospodarstvom in razmeroma pičlimi naravnimi resursi. Edini resurs, ki ga imamo, je talent. Sreča v nesreči je, da gre za obnovljiv vir, ki ga je mogoče sistematično razvijati. Zato je pomembno, da se držimo načela: nikogar ne smemo pustiti zadaj. Noben talent ne sme ostati brez priložnosti, da se razvije. Generiranje kompetenc in mobilizacija vseh obstoječih resursov je edino, kar nam preostane. Zato moramo izključiti izključevanje. Trdim: ključni dolgoročni izziv prihodnje vlade – in vseh vlad za njo – ni v tem, kako poskrbeti za nižjo dinamiko zadolževanja, kaj storiti z državnim premoženjem ali kako prebiti čeri šibke pravne države. Ključni izziv je razvoj talentov. V primerjavi s tem so vsi drugi izzivi minorni.