Klerikalizem drugačne barve

Medijska zgodba o kardinalu Rodetu in njegovem domnevnem sinu, ki se je v zadnjih dneh sicer (začasno) polegla, je znova izpostavila določene kulturne vzorce, ki na Slovenskem predstavljajo zgodovinsko stalnico. Čeprav nastopajo v različnih ideoloških oblačilih. Mediji, mnenjski voditelji in komentatorji, ki so informacijo o domnevnem kardinalovem očetovstvu pograbili kot čisto resnico, so se intenzivno lotili moraliziranja o neprimernosti njegovega početja, nespoštovanju cerkvenih zapovedi in vdajanju mesenim skušnjavam. Pustimo zdaj ob strani vprašanje obstoja oziroma trdnosti dokazov za inkriminirano početje. Zanimivo je, da se nad tem ne zgražajo verni katoličani, se pravi tisti, za katere bi bil prelom zaprisege duhovnika, ki je pozneje postal celo visok cerkveni dostojanstvenik, nekaj, kar bi jih lahko resnično užalilo in prizadelo. Vendar ne, o tem na veliko razpredajo tisti, ki ne samo da niso verni, ampak so močno proticerkveno nastrojeni. Kako lahko očita kršenje božje postave nekdo, ki ne verjame v Boga? Kako lahko nekdo, ki se mu zdijo cerkvene zapovedi, kot je celibat, nesmiselne ali celo škodljive, nekomu (četudi gre za kardinala) očita, da je kršil te? Kot da bi ga to lahko v kakršnemkoli pogledu zadevalo. Očitno imamo opraviti s težnjo določenih domnevno "prosvetljenih" in "progresivnih" krogov, ki se imajo za poklicane, da sodijo vse in vsakogar, da delijo lekcije levo in desno, ne ozirajo se na to, ali si kdo teh dejansko želi. Tako na primer Katoliški cerkvi postavljajo zahteve o tem, kako naj se obnaša, kako naj ravna ob takšnih in drugačnih situacijah, čeprav ne pripadajo njenemu občestvu in nočejo z njo ničesar imeti. Kar je izraz izjemne arogance in vsiljivosti. Nasploh lahko že leta in leta stalno poslušamo razne "civilnodružbene" aktiviste, ki slovensko javnost zasipajo s svojimi radikalno levičarskimi moralnimi "pridigami". Tisti, ki Cerkvi tako radi očitajo, da se povsod v vse vmešava in da s svojimi pogledi na svet posiljuje tiste, ki niso njeni pripadniki, sami prav to zelo intenzivno počno. Ravno tako kot verski gorečneži vseh vrst so tudi sami prepričani, da so njihove vrednote edine zveličavne. To je mentaliteta, ki je po svoji zasnovi klerikalna, kar je že pred leti ugotavljal Drago Jančar, saj ima tipične značilnosti predvojnega klerikalizma: izrazito duhovno ozkost in zadrtost, sovražnost in agresivnost do vseh, ki ne spadajo v "pravi" ideološki kontekst, in dvoličnost pri presojanju posameznih dejanj, kjer se kriterije poljubno prilagaja glede na to, ali gre za "naše" ali za "njihove". Le da tokrat nosi rdečo zastavo in prisega na ideje, ki jih razglaša za "napredne". A princip je isti in je za svobodomiselnega človeka enako moteč – vse preostalo so malo pomembne podrobnosti.