Kje vidite kakšno izbiro?

Sem samo mali, naivni uporabnik, zato me odnos do končnih prejemnikov neke storitve, še posebej ko gre za ustanove in podjetja javnega značaja, mnogokrat precej bega. In ne gre samo za storitve javnega značaja, ampak pravzaprav za vse, kar je namenjeno uporabniku, potrošniku ali ljudem na splošno. Neprijazni prodajalci, nesposobni natakarji, prevarantski obrtniki in tako dalje. Pravzaprav kot uporabnik ne razumem marsičesa, tudi tega ne, zakaj moram plačati vstopnico za kino, ki mi ob napovedani uri ne servira filma, ampak najprej kopico reklam, za katere verjamem, da so prav tako plačane. Dvojno plačilo, za predvajanje in ogled, krasno. Ali, zakaj plačujem položnice in še prispevek za obdelavo teh položnic, ko pa imam prek elektronskega plačevanja od nedavnega s pomočjo na novo uvedenega obrazca UPN še več dela z vsem skupaj, samo zato, da lahko olajšam delo tistim, ki so mi položnico izdali (in tistim, ki jo bodo – za plačilo, seveda – obdelali)? Ne štekam. Saj pravim, sem pač mali, naivni uporabnik, ki ne razume, da je plačevanje privilegij, za katerega se je treba včasih potruditi, in da zadeve v službi javnosti redko dejansko služijo javnosti.

"Ljudje imajo vsak dan, ko prižgejo televizor, referendum o tem, kaj bodo gledali. Tega se tudi tisti, ki gledajo in se pritožujejo, premalo zavedajo," je v intervjuju za revijo Stop nedavno povedal eden od bolj zabavnih poptevejevih novinarjev Janez Usenik. A kaj ti pomaga izbira, če je le provizorična? In kaj ti pomaga pravičniško očitanje pritoževanja, če je to – kot ponavadi – zgolj neka dežurna tolažba ali izgovor? Po potrebi, pač. Kot da je televizijski program samemu sebi namen. Prosim, ne skrivajte se za krinko kvazi izbire, ko pa živimo v deželi oddaj, kot je Na zdravje, in vsakoletne aboniranosti na Romanco v Seattlu. Že skoraj dvajset let. In mimogrede, "večna klasika" je naziv, ki ga lahko prilepite Casablanci in ne kateremukoli filmu z Meg Ryan. Samo tako, da smo si na jasnem.

Kakorkoli že, tudi če pozabim na problem nikakršne izbire, ne morem zanemariti Usenikove ponesrečene primerjave z referendumi. Ti v tej državi pomenijo ravno toliko kot volitve, na katere že vrsto let hodimo izbirat najmanj slabo možnost med slabimi, torej bolj ali manj nič, kar je več kot očitno tudi po tem, kako politiki po decembrskih predčasnih volitvah ravnajo z mojim glasom. Tisti, ki naj bi služili narodu. Javnosti. In, glej ga zlomka, javnost sem tudi jaz. Ali imam pravico do pritoževanja? O, ja. Pa še kakšno! Saj bi se opravičila, ker se res nenehno pritožujem, ampak živim v nekakšni zablodi, da vodstvo države obstaja zaradi ljudi in ne obratno. In da televizija obstaja zaradi gledalcev in ne obratno. Pa javni potniški promet – menda je namenjen potnikom. Tako se šušlja.

Za privilegij vseh naštetih javnih zadevščin plačujem, a vse javne zadevščine imajo tako slab odnos do lastnih odjemalcev (včasih bi lahko rekli celo varovancev), da pogosto resnično ne razumem, kdo je tu nor. Javna televizijska hiša, ki za svoje storitve po novem izstavlja račun v višini 12,75 evra (ker se – tako kot LPP – pač že dolgo niso podražili, imajo konstantno izgubo in podoben jok in stok, ki igra na nekakšen altruizem namesto na kakovost storitve). To je televizija, ki je več let preživela brez kakršnekoli glasbene oddaje (razen Na zdravje, seveda), nato pa nam servirala izdelke a la Effe's Inferno, ki – ne boste verjeli – še vedno vztraja na malih zaslonih (in še manj boste verjeli, da ga financirate sami). Okej, bodimo fer, obstajajo tudi neke glasbene oddaje z videospoti, pri katerih se nam je zgolj malo kolcnilo po nekdanjih voditeljih Videospotnic, vrnili so nam tudi Braneta Rončela. In to ti je javna televizija. Tista, ki nam ob izteku ene svojih najbolj gledanih oddaj prek voditelja sporoči, da "ne ve, kaj bomo zdaj 'šinfali'". Jaz vem. Vas. Vas, ki ste javna televizija, za katero plačujemo velecenjeni mesečni prispevek, da je lahko naše mnenje, torej mnenje vaših financerjev, zreducirano na nivo "šinfanja". Ker je otročja diskreditacija z jadikovanjem o "šinfanju" in pritoževanju pač najlažji šport na tem svetu (in najbolj priljubljena tolažba). Gledalci smo res grozni. Nehvaležni. Cmih cmih.

Torej, na televiziji imam na izbiro večinoma slab program, ki ga sicer plačujem, a komentiranje ni zaželeno. Na izbiro imam slab javni potniški sistem, ki ga prav tako plačujem, čeprav se obnaša kot diva – vedno pozna, vedno sama najpomembnejša. Na izbiro imam tudi skoraj vedno iste politike, ki so me pozivali k volitvam, potem pa sami niso sposobni opraviti svoje dolžnosti in oddati svoj glas. S stališča malega, naivnega uporabnika različnih javnih storitev in državljanke, ki na volitvah in referendumih zvesto oddaja svoj glas, se mi zdi, da nismo toliko narod pritoževalcev, kot narod s slabo zasnovano službo za stike z javnostmi, ki bi mu lahko pomanjkanje izbire vsaj zapakirala v privlačnejšo embalažo. Ker se vsi pač radi malo pretvarjamo, da vendarle nismo narod, kjer uporabnik ali državljan nima izbire. Jamranje TV3 o nekonkurenčnem trgu ni bilo samo jamranje. Outsider se poslavlja iz televizijskega prostora, tako kot prostora zase ni našel outsider v političnem prostoru. Zato mi ne govorite o izbiri in neosnovanem pritoževanju. Hvala bogu, da sploh še imamo voljo za pritoževanje, in še premalo se pritožujemo, saj nam v državi, kjer naš glas in denar ne pomenita kaj dosti, drugega očitno pač ne preostane.