Kapitan podgan

Pogosto opazim azijske turiste, ki fotografirajo Zmajski most. Marsikomu od njih okoli vratu visi več kamer in zmaje posnamejo z vsako od njih. Slišal sem, da so to aparati sorodnikov in prijateljev, ki so pač doma, a na tak način pridejo do "svojih" posnetkov znamenitosti iz daljne dežele. Tudi med nami je veliko strastnih popotnikov, ljubiteljskih razlagalcev drugačnosti in posrednikov eksotičnih podob, prizorov in anekdot za tiste, ki "tam" še nismo bili. Solidno se znajdemo v trendu globalne mobilnosti in komercialne multikulturnosti, dokazujemo se z odkrivanjem izvirnih žepov sveta, od kolesarjenja po Mjanmaru do iskanja ork z morskimi kajaki vzdolž voda Britanske Kolumbije. Z malo truda se lahko spomnimo neprijetnega presenečenja, ki ga je predlansko jesen izrazila koprska občina ob izjavi tedanje gospodarske ministrice, ker je podvomila v smotrnost razmaha potniškega ladijskega turizma (češ da lahko ogromne potniške križarke razvrednotijo raven turističnega kraja). V tistem letu je 55 velikih ladij v Koper pripeljalo skoraj 40 tisoč turistov. Ladje so plačale luške storitve in pristojbine, stroške priveza in odveza, turisti pa so v programsko nabitem dnevu, ki so ga preživeli na naših tleh (na Bledu, v Ljubljani, Postojni in Lipici oziroma v Kopru), zapravili kakšnih 50 evrov po glavi. Lani je potniški terminal v Luki pogoltnil že več kot sto tisoč ladijskih enodnevnih turistov in koprska občina je tako najbolje demantirala ministrico, ki je – kako simbolično – prav na višku turistične sezone odstopila. Z malo več truda se lahko spomnimo tudi kapitana kitajske 225 metrov dolge čezoceanke, ki bi se pred dvema letoma s 66 tisoč tonami premoga na krovu zaletel naravnost v mladinsko zdravilišče na Debelem rtiču, če se ne bi nekaj sto metrov prej kljun ladje zaril v mulj na dnu morja. Bilo je pač zelo megleno jutro in kapitan je znal angleško točno toliko, da je luškemu nadzornemu središču, iz katerega so ga panično opozarjali, naj takoj zavije ostro levo (in za petkrat zmanjša hitrost), odgovarjal Yes, yes, yes ter z nezmanjšano hitrostjo rinil v plitvino.

Približno tak je kontekst nesreče potniške megakrižarke Costa Concordia in splošnega zgražanja nad kapitanom, ki je ladjo usmeril tako blizu k obali, da je nasedla na čer, za nameček pa je po tem jadrno pobegnil s prizorišča. Kapitan je le simptom, pravi sindrom so ladje za tri, štiri tisoč turistov, od pristanišča do pristanišča, stampedo od ene turistične točke do druge, fotografiranje, snemanje, lokalne gurmanske specialitete, spominki za deset evrov, novo jutro drugje, na otoku, ki po vsej verjetnosti ne premore višje točke od komandnega mostu ladje. Elitnost za množice, od igralniškega adrenalina do "jet set" občutkov ob bazenu na palubi. Kapitan ni kapitan, je bolj gostitelj večerje, prijazni oglaševalec ladje in njenega lastnika. Sindrom je turizem, ki iz cenene ponudbe prijaznih iluzij kuje velike dobičke; ko kapitan odpove, se lastnik ladje razglasi za oškodovano stranko.

Kapitana nasedle potniške ladje res ni mogoče primerjati s častno Titanikovo posadko, ki se je žrtvovala za potnike. Se je pa mogoče spomniti na letalskega kapetana, ki je pred tremi leti po nesrečnem trku s kanadskimi gosmi s potniškim letalom pristal na reki Hudson in rešil življenje vseh 155 potnikov. Ni torej toliko težava v kapitanih, ki si jih izbiramo, ampak v poteh, ki jih ubiramo. "Smešna in grozljiva potreba ljudi po nenehnem tekmovanju, nadvladi in prevladi duši planet v neznanskih količinah odpadkov, ki nastajajo v procesu samouresničevanja slehernega 'zmagovalca'," pravi Matevž Lenarčič, ki trenutno v najmanjšem možnem letalu leti okoli sveta. Zanj to ni epski podvig, ampak priložnost za samorefleksijo. Odpadki niso le fizični, ampak tudi mentalni in mogoče je čas res primernejši za potovanje vase.