Kako so nas učili, da se ob vsaki priložnosti spodobi jadikovati

"Ljudje povedo svoje mnenje ... Nihče ni šokiran, če sliši drugačno mnenje. Nisem slišal niti ene obtožbe o izdajstvu, vohunstvu, zaroti itd. Ljudem je samoumevno, da ne morejo vsi misliti enako … Ko nekdo pove svoje mnenje, posluša mnenje drugega. Lahko se tudi skregata, a se poslušata."

Z Mazzinijem se redko strinjam, priznam pa mu, da je izvrsten opazovalec. Tudi tokrat je zaznal nekaj, kar je ušlo večini slovenskih komentatorjev škotskega plebiscita.

Pri nas smo škotsko referendumsko sago večinoma razumeli skozi poenostavljene vzorce, ki smo jih vajeni iz domačih logov: svoboda – podjarmljenost, narodna zavest – potujčenje, mali narod – interesi velikih sil, zmaga – poraz. Pri tem smo spregledali nekaj ključnega. Škotski plebiscit ni bil zadnje poglavje nacionalne emancipacije 19. in 20. stoletja, temveč prvo poglavje ponovne afirmacije nacije v novem tisočletju.

Škoti niso zatiran narod Številni Slovenci, ki so zadnje tedne z naklonjenostjo gledali na škotsko domoljubno mrzlico, se preostale mesece v letu zmrdujejo nad slovenskim narodnjaštvom. Mnogi od tistih, ki so na svoje profile na Facebooku lepili obraze iz filma Pogumno srce in zastave z Andrejevim križem, bi ob podobnem izbruhu slovenskega patriotizma (če morda ne bi šlo za športno zmago, temveč za resno politično kampanjo) verjetno najraje pozvali k intervenciji mednarodne mirovne misije.

Škotom je, kot nekakšnemu zaostalemu plemenu, dovoljeno, kar nam ni. Zato, "ker so zatirani". Ko bodo samostojni, bodo morali obleči enak prisilni jopič antinacionalizma, kot smo si ga nadeli sami, in izpovedovati isto hiperkritičnost do domoljubja, ki nam jo nalaga politična korektnost. Pravzaprav smo vse razumeli napačno. Škoti niso zatiran narod in "nacionalizem" v smislu pozitivne afirmacije nacije ni nikakršen zombi, ki vstaja iz zasluženega groba, da bi strašil naše progresivne družbe. Je žila, po kateri se pretaka življenjska limfa demokracije.

Učna ura demokracije v pubu Referendum sem spremljal v škotskem pubu v Budimpešti. Lastnik je velik podpornik neodvisnosti in lokal je opremil z najrazličnejšim propagandnim gradivom, ki kaže njegovo prepričanje. Kupil sem si torej majico z napisom Keep calm and vote Aye in začel zbirati material za kolumno.

Takoj se mi je razblinil prvi predsodek. Mislil sem, da se bodo v tej "osamosvojitveni" trdnjavi, kjer obiskovalce že ob vhodu pozdravi velikanski napis YES, zbrali le zagovorniki neodvisnosti. A že moj prvi sogovornik je bil podpornik unije. To, da sem, z nekoliko klovnovskim navijaštvom, nosil znak "nasprotnega tabora", ga ni odvrnilo od tega, da bi me nagovoril. Kvečjemu nasprotno. Vneto mi je razlagal svoje poglede in ni dolgo minilo, da sem se znašel v navzkrižnem ognju sogovornikov, ki so goreče izmenjevali stališča.

Jasno mi je postalo, da sta DA in NE končni postaji, do katerih je večina mojih sogovornikov prišla po zapletenih poteh samostojnega premisleka, s pomočjo javnih razprav in soočenj, kakršne opisuje Mazzini. Ravno zato, ker se odločitev ZA ali PROTI ni pokrivala z vnaprej določenimi političnimi ali kulturnimi preferencami, ker ni šlo za dvoje jasno ločenih "taborov", ki bi se skozi desetletja utrjevala vsak na svojih okopih in z njih bojevala dolgo in izčrpavajočo pozicijsko vojno, je bil referendum, kot so mi zaupali skoraj vsi sogovorniki, tako boleč. Razdelil je družine in stare prijatelje. Zapletene mreže nacionalne in politične identifikacije je presekal z neusmiljenim ali – ali: bodisi AYE bodisi NAY.

In kljub temu so se prav vsi strinjali, da je bil referendum nekaj Dobrega. Da je dvignil raven demokracije in za vedno spremenil obličje škotske družbe. Prepričani so bili, da bo Škotska, ne glede na rezultat, iz njega izšla bolj povezana, okrepljena navznoter in navzven.

Fantazma razkola To je nekaj, kar v Sloveniji strašno težko razumemo. Učili so nas, da se ob vsaki priložnosti spodobi jadikovati nad našo "razklanostjo", hkrati pa nas očitno niso naučili civilizirane polemike z drugače mislečimi. Ujeti smo v groteskno situacijo, da neprestano jočemo nad "razdeljenostjo", istočasno pa z brezobzirnostjo do drugače mislečih to "razdeljenost" poglabljamo.

To se zdi kot paradoks, a je pravzaprav logično. Če je "razkol" nekaj slabega, nekakšen madež na beli srajci "narodne enotnosti", potem je jasno, da različna stališča, ki izhajajo iz njega, ne morejo biti legitimna. So anomalija, nesreča. Če pa jih sprejmemo kot nekaj samoumevnega, potem lahko skozi njihovo srečevanje gradimo politično in kulturno skupnost, ki se ji reče moderna nacija.

V politiki ima to srečevanje obliko spopada. Parlamentarna demokracija pa pomeni, da ta spopad poteka prek kultiviranega soočenja argumentov. Pri nas enotnost prepogosto dojemamo kot nekaj, kar smo nekoč imeli in izgubili. Če bi doumeli, da tega obdobja "pred razkolom" nikoli ni bilo, da gre za mit, potem bi lahko končno ponotranjili idejo o naciji kot o nečem, kar je treba graditi iz dneva v dan. Projekt, če hočete. Ki pa nima vnaprejšnjega načrta, saj se dinamično vzpostavlja iz generacije v generacijo skozi vsakokratne boje in kompromise.

Patriotski priseljenci V pubu sem srečal precej mladih Madžarov, ki delajo na Škotskem, a so bili med referendumom doma. Nekateri so se navduševali za samostojnost, drugi so bili skeptični.

"Raje bi imel britanski potni list kot škotskega," mi je prostodušno priznal eden od njih. Skrbel ga je tudi nerazjasnjen status državljanov EU v novi državi. "Preveč je nejasnosti, da bi si lahko privoščil navijanje za samostojnost," je dodal. A je nemudoma pristavil, da se ima po petih letih življenja v Glasgowu za Škota in da v Angliji verjetno ne bi občutil takšne pripadnosti. Sledila je desetminutna filipika proti angleški družbi, kakršno slišiš iz ust škotskega nacionalista: neenakost, prepad med elitno in popularno kulturo, kastni sistem, pomanjkanje skupnosti, šovinizem.

Škotska je drugačna, je trdil. Strinjal se je, da mora imeti vire, da to drugačnost uresničuje skozi lastne politike, a je menil, da za to ne potrebuje neodvisnosti.

"Si škotski patriot?" sem ga vprašal. "Vsekakor!" je bruhnil v madžarščini.

Narod in demokracija Prav ti mladi Budimpeščani, ki prezirajo bombastično in plehko nacionalistično retoriko Orbanove Madžarske, navdušeno sodelujejo pri političnem projektu škotske nacije, ki jo povezujejo z gradnjo pravičnejše skupnosti. Pri tem so povsem ponotranjili demokratični princip, da se vsebina pojma "pravičnejša skupnost" določa skozi odprto politično tekmo. Ponosni so, da smejo v njej sodelovati in da jih imajo "rojeni Škoti" za enakovredne sogovornike v svojih sporih.

V sodobni družbi je nacionalna država nujna za uspešno demokracijo. Sloni na konceptu naroda, torej zavesti o skupni usodi in predpolitičnem občutku pripadnosti, ki je lahko utemeljen na jeziku, kulturi ali čem drugem. Pri Škotih gre predvsem za globoko navezanost na jasno zamejeno ozemlje in skupno zgodovino, ki je različne etnične in jezikovne skupine združila v eno ljudstvo.

Na Škotskem, podobno kot v Kataloniji, nacionalizem ne pomeni nič drugega kot afirmacijo te posebnosti in prepričanje, da iz nje izhaja neodtujljiva pravica do odločanja o lastni usodi. O skupnem projektu. Vanj so znali privabiti tudi tiste, ki so prišli od drugod, zato danes tako v Edinburgu kot v Barceloni med aktivisti za samostojnost najdemo številne priseljence prve in druge generacije.

Kaj nas torej lahko nauči Škotska? Verjetno se marsikateremu Slovencu zdi, da smo boljši od Škotov, ker nam je uspelo izpeljati osamosvojitev. Ustanovili smo državo – a kaj smo naredili z njo? Kje je naš projekt?

Tako tisti, ki se imajo za slovenske domoljube, kot oni, ki vihajo nos nad njimi, imajo o domoljubju podobne predstave. Za oboje je patriotizem predvsem mahanje z zastavami, zagovarjanje kulturne večvrednosti irhastih hlač nad trenirkami in ritualno objokovanje kopnenja narodne zavesti, ki smo jo podedovali iz 19. stoletja.

Patriotizem pa je grajenje učinkovitih institucij, vzpostavljanje blagostanja, varovanje kulturne in naravne dediščine, iskanje poti v kohezivno skupnost, med Scilo konformizma in kolektivizma ter Karibdo atomiziranosti in razpuščenosti. Je volja, da živimo drug z drugim, ne glede na naše razlike.

To pomeni biti nacija. In Škoti so, prek svoje izjemne manifestacije demokracije, kot je dejal škotski premier v odstopu Alex Salmond, okrepili skupno vez in "stopili v prihodnost kot ena nacija".