Torek, 23. 9. 2014, 11.33
7 let, 1 mesec
Kako so nas učili, da se ob vsaki priložnosti spodobi jadikovati
"Ljudje povedo svoje mnenje ... Nihče ni šokiran, če sliši drugačno mnenje. Nisem slišal niti ene obtožbe o izdajstvu, vohunstvu, zaroti itd. Ljudem je samoumevno, da ne morejo vsi misliti enako … Ko nekdo pove svoje mnenje, posluša mnenje drugega. Lahko se tudi skregata, a se poslušata."
Z Mazzinijem se redko strinjam, priznam pa mu, da je izvrsten opazovalec. Tudi tokrat je zaznal nekaj, kar je ušlo večini slovenskih komentatorjev škotskega plebiscita.
Pri nas smo škotsko referendumsko sago večinoma razumeli skozi poenostavljene vzorce, ki smo jih vajeni iz domačih logov: svoboda – podjarmljenost, narodna zavest – potujčenje, mali narod – interesi velikih sil, zmaga – poraz. Pri tem smo spregledali nekaj ključnega. Škotski plebiscit ni bil zadnje poglavje nacionalne emancipacije 19. in 20. stoletja, temveč prvo poglavje ponovne afirmacije nacije v novem tisočletju.
Škotom je, kot nekakšnemu zaostalemu plemenu, dovoljeno, kar nam ni. Zato, "ker so zatirani". Ko bodo samostojni, bodo morali obleči enak prisilni jopič antinacionalizma, kot smo si ga nadeli sami, in izpovedovati isto hiperkritičnost do domoljubja, ki nam jo nalaga politična korektnost. Pravzaprav smo vse razumeli napačno. Škoti niso zatiran narod in "nacionalizem" v smislu pozitivne afirmacije nacije ni nikakršen zombi, ki vstaja iz zasluženega groba, da bi strašil naše progresivne družbe. Je žila, po kateri se pretaka življenjska limfa demokracije.
Takoj se mi je razblinil prvi predsodek. Mislil sem, da se bodo v tej "osamosvojitveni" trdnjavi, kjer obiskovalce že ob vhodu pozdravi velikanski napis YES, zbrali le zagovorniki neodvisnosti. A že moj prvi sogovornik je bil podpornik unije. To, da sem, z nekoliko klovnovskim navijaštvom, nosil znak "nasprotnega tabora", ga ni odvrnilo od tega, da bi me nagovoril. Kvečjemu nasprotno. Vneto mi je razlagal svoje poglede in ni dolgo minilo, da sem se znašel v navzkrižnem ognju sogovornikov, ki so goreče izmenjevali stališča.
Jasno mi je postalo, da sta DA in NE končni postaji, do katerih je večina mojih sogovornikov prišla po zapletenih poteh samostojnega premisleka, s pomočjo javnih razprav in soočenj, kakršne opisuje Mazzini. Ravno zato, ker se odločitev ZA ali PROTI ni pokrivala z vnaprej določenimi političnimi ali kulturnimi preferencami, ker ni šlo za dvoje jasno ločenih "taborov", ki bi se skozi desetletja utrjevala vsak na svojih okopih in z njih bojevala dolgo in izčrpavajočo pozicijsko vojno, je bil referendum, kot so mi zaupali skoraj vsi sogovorniki, tako boleč. Razdelil je družine in stare prijatelje. Zapletene mreže nacionalne in politične identifikacije je presekal z neusmiljenim ali – ali: bodisi AYE bodisi NAY.
In kljub temu so se prav vsi strinjali, da je bil referendum nekaj Dobrega. Da je dvignil raven demokracije in za vedno spremenil obličje škotske družbe. Prepričani so bili, da bo Škotska, ne glede na rezultat, iz njega izšla bolj povezana, okrepljena navznoter in navzven.
To se zdi kot paradoks, a je pravzaprav logično. Če je "razkol" nekaj slabega, nekakšen madež na beli srajci "narodne enotnosti", potem je jasno, da različna stališča, ki izhajajo iz njega, ne morejo biti legitimna. So anomalija, nesreča. Če pa jih sprejmemo kot nekaj samoumevnega, potem lahko skozi njihovo srečevanje gradimo politično in kulturno skupnost, ki se ji reče moderna nacija.
V politiki ima to srečevanje obliko spopada. Parlamentarna demokracija pa pomeni, da ta spopad poteka prek kultiviranega soočenja argumentov. Pri nas enotnost prepogosto dojemamo kot nekaj, kar smo nekoč imeli in izgubili. Če bi doumeli, da tega obdobja "pred razkolom" nikoli ni bilo, da gre za mit, potem bi lahko končno ponotranjili idejo o naciji kot o nečem, kar je treba graditi iz dneva v dan. Projekt, če hočete. Ki pa nima vnaprejšnjega načrta, saj se dinamično vzpostavlja iz generacije v generacijo skozi vsakokratne boje in kompromise.
"Raje bi imel britanski potni list kot škotskega," mi je prostodušno priznal eden od njih. Skrbel ga je tudi nerazjasnjen status državljanov EU v novi državi. "Preveč je nejasnosti, da bi si lahko privoščil navijanje za samostojnost," je dodal. A je nemudoma pristavil, da se ima po petih letih življenja v Glasgowu za Škota in da v Angliji verjetno ne bi občutil takšne pripadnosti. Sledila je desetminutna filipika proti angleški družbi, kakršno slišiš iz ust škotskega nacionalista: neenakost, prepad med elitno in popularno kulturo, kastni sistem, pomanjkanje skupnosti, šovinizem.
Škotska je drugačna, je trdil. Strinjal se je, da mora imeti vire, da to drugačnost uresničuje skozi lastne politike, a je menil, da za to ne potrebuje neodvisnosti.
"Si škotski patriot?" sem ga vprašal. "Vsekakor!" je bruhnil v madžarščini.
V sodobni družbi je nacionalna država nujna za uspešno demokracijo. Sloni na konceptu naroda, torej zavesti o skupni usodi in predpolitičnem občutku pripadnosti, ki je lahko utemeljen na jeziku, kulturi ali čem drugem. Pri Škotih gre predvsem za globoko navezanost na jasno zamejeno ozemlje in skupno zgodovino, ki je različne etnične in jezikovne skupine združila v eno ljudstvo.
Na Škotskem, podobno kot v Kataloniji, nacionalizem ne pomeni nič drugega kot afirmacijo te posebnosti in prepričanje, da iz nje izhaja neodtujljiva pravica do odločanja o lastni usodi. O skupnem projektu. Vanj so znali privabiti tudi tiste, ki so prišli od drugod, zato danes tako v Edinburgu kot v Barceloni med aktivisti za samostojnost najdemo številne priseljence prve in druge generacije.
Tako tisti, ki se imajo za slovenske domoljube, kot oni, ki vihajo nos nad njimi, imajo o domoljubju podobne predstave. Za oboje je patriotizem predvsem mahanje z zastavami, zagovarjanje kulturne večvrednosti irhastih hlač nad trenirkami in ritualno objokovanje kopnenja narodne zavesti, ki smo jo podedovali iz 19. stoletja.
Patriotizem pa je grajenje učinkovitih institucij, vzpostavljanje blagostanja, varovanje kulturne in naravne dediščine, iskanje poti v kohezivno skupnost, med Scilo konformizma in kolektivizma ter Karibdo atomiziranosti in razpuščenosti. Je volja, da živimo drug z drugim, ne glede na naše razlike.
To pomeni biti nacija. In Škoti so, prek svoje izjemne manifestacije demokracije, kot je dejal škotski premier v odstopu Alex Salmond, okrepili skupno vez in "stopili v prihodnost kot ena nacija".