Kako pozimi premagati telesno lenobo?

Pred menoj jih je bilo še nadaljnjih pet. Novembrske službene obveznosti so se skoraj neznosno zgostile, prihajajoči december pa ni kazal znamenj popuščanja. Z ženo sva se kako uro prej privlekla s knjižnega sejma, kjer smo po šestih dneh prenašanja knjig končno pospravili stojnico. Že več kot teden dni nisem naredil ničesar za svoje telo, mučil sem ga in pital z nezdravo hrano, ki sem jo zaužil bolj ali manj na hitro med enim in drugim sejemskim družabnim dogodkom ali pa kakim letečim sestankom. Gledal sem skozi okno, v hladno, črno temo, kjer so naletavale ledene kaplje. Želel sem si na tek, večerni, nočni tek, vendar sem imel na zalogi najmanj sto razlogov, zakaj to ne bi bilo najbolj pametno in niti enega, zakaj bi se res moral odpraviti nanj.

Petnajstletni jesenski urok V obdobju 1997–2011 se mi je to kar naprej dogajalo. Najprej je bila tu vedno jasna zaobljuba na začetku vsakega koledarskega leta, da bom tokrat resnično začel drugače in da mi bo uspelo vse leto vzdrževati svojo telesno kondicijo na primerni ravni. Nekaj miganja mi je spomladi običajno uspelo realizirati, poleti smo se nekajkrat spravili v hribe in podobno. Popoletna sezona je še kazala nekaj znakov življenja, potem pa jo je z jesenjo zagrnila večna tema. Od leta 2007, odkar vodim svoj tekaški dnevnik, se je oktobra na koledarju začelo širiti vse večje območje beline brez tekaških zapisov, nekako premo sorazmerno s tem pa se je slabšalo tudi moje splošno počutje. Nabirali so se utrujenost in kilogrami, izgorevanje (telesa, ne maščob) je prestavilo v višjo prestavo in svojega stanja sem se običajno zavedel šele po koncu božično-novoletnih praznikov. Takrat sem (znova) sklenil, da bom prihodnje leto začel drugače.

Kenijci pozimi počivajo Pri samoopravičevanju, da mi to leto spet ni uspelo, so mi prav prišli vsi mogoči argumenti in "argumenti". Recimo ta, da si tudi Kenijci, najboljši vztrajnostni tekači našega planeta, po koncu tekaške sezone zmeraj vzamejo kak mesec ali dva počitka, ko veliko manj trenirajo, zato pa se takrat poveselijo s svojimi ženami in družinami ter pridobijo nekaj kilogramov. Če lahko oni, lahko tudi jaz, sem si vedno prigovarjal tudi jaz in gledal ven v temo, za katero se je zdela, da bo (p)ostala večna. Obdobje od začetka decembra do konca februarja je najbolj depresivno v letu. Ko zjutraj vstaneš, da spraviš otroke v šolo, je še tema, in ko se popoldan vračaš iz službe, je zunaj spet temno. Zgolj osem ur dneva in dnevne svetlobe včasih zagrenijo še oblaki, dež in megla, viroze skačejo izza vsakega vogala in tako se ti zdi najbolje, da se v tem času ne zadržuješ veliko zunaj.

Fitnes Zato v tem času oživijo fitnesi. Tudi sam sem bil pogosto tam. Prekladal sem se od naprave do naprave, se ob tem postrani opazoval v spretno razporejenih ogledalih, poskušal nekaj narediti glede svoje moči, teči na tekaški stezi in se prepričati, da sem naredil nekaj dobrega zase. Po kakšnem mesecu ali dveh sem ugotovil, da nekako ne najdem časa za vnovičen obisk, da nikakor ne izkoristim mesečne članarine, da so tudi moji posamični obiski vse redkejši in da se kak resnejši napredek ne pozna niti na mojih bicepsih.

Vedno znova sem omagal.

Sprememba v letih 2012 in 2013 Prejšnji dve leti sta prinesli nekaj sprememb. Prvega januarja leta 2012 sem se lotil treniranja po maratonskem tekaškem programu, ki me je držal pokonci nekaj tednov, potem pa bi vse skupaj že skoraj opustil, če si tokrat ne bi vzporedno delal še tekaških zapiskov, ki sem se jih odločil izdati v knjigi. Pisanje je spodbujalo tek in tek je spodbujal pisanje. Na valovih poleti izdane knjige Delaj, teci, živi mi je tisto leto uspelo kondicijo zadržati tudi jeseni in pozimi, jo prenesti v lansko leto, ko sem se že konec februarja udeležil prvega maratona leta 2013. Kljub obilici dela sem v dobri telesni formi zdržal do poletja, ko sem se s kompanjonoma Boštjanom in Žigo dogovoril za tekaške priprave na ultramaraton. Te niso dovoljevale počitka. Tudi pozimi, v vsakršnih pogojih, smo se pogosto odpravili na tek in tako nam je vse do letošnje pomladi uspelo stopnjevati kondicijo za končno preizkušnjo ter iz vsega skupaj še spisati knjigo Ultrablues. Potem je šlo pri meni spet počasi in skoraj neopazno navzdol. Udeležil sem se maratona v Radencih in bil tam še presenečen nad svojim časom, potem pa sem, v odsotnosti nekega novega tekaškega cilja, začel popuščati. Ljubljanski maraton pred dobrim mesecem sem odtekel četrt ure počasneje kot spomladi, zadnjih pet kilometrov pa so me noge pošteno bolele.

Peklenski november Potem pa je letošnji peklenski november pokazal svojo moč, mi vsak teden spodrezal nekaj kondicije, me potisnil vsak dan za nekaj centimetrov globlje v blato lastne lenobe. Nisem mu mogel nasprotovati, saj pred menoj ni bilo nobenega novega tekaškega cilja. S kompanjonoma smo se postopoma raztepli vsak na svoj delovni konec, za skupne teke pa le redko našli nekaj malega časa. In tako sem v nedeljo zvečer, zadnjega letošnjega novembra, buljil ven v temno noč, se smilil samemu sebi ter razmišljal, da mi bo šla takole na hitro v nič vsa moja ultramaratonska kondicija in da bom nekega dne spet moral začeti znova. Kot že tolikokrat do zdaj. Bentil sem nad svojo utrujenostjo in lenobo, hkrati pa vedel, da to ne bo kaj prida pomagalo. Potem je zabrnel moj mobilni telefon. Dobil sem naslednje pismo:

Gledal sem v to pismo, saj N. poznam in nisem vedel, kaj naj rečem. Videl sem, da je ultrablues kot prva začela pisati z malo začetnico – kot bi bil to sinonim za nekakšen splošen življenjski izziv.

Potem sem se brez besed oblekel v zimski tekaški komplet, poljubil ženo in se odpravil ven, v temno, mrzlo, deževno noč na svoj novi ultrablues.