Kaj čez dan dela sto dvajset tisoč nezaposlenih Slovencev

Oni dan je na obisk prišel znanec, ki se v svojem svobodnem poklicu že več kot desetletje preživlja z delom za računalnikom. Oblikuje knjige in naslovnice, piše članke ter druga besedila, tudi romane. Nekako mu uspeva, ker je priden in učinkovit, pred ekranom preživi večino delovnega dneva pa tudi kakšen popoldan in večer. Čeprav se kdaj sporečeva, z veseljem delam z njim, ker je hiter. Zelo hiter. Prvo verzijo naslovnice za knjigo mi običajno pošlje v nekaj urah od takrat, ko se začneva pogovarjati o njej. No, tokrat se mi je pohvalil, da je prejšnji dan ravno na novo prekopal svoj vrt in da bo v naslednjih dneh začel letošnjo setev. Veš, res mi pomaga za križ, ki me boli od pretiranega sedenja, je še dodatno argumentiral svoje popoldanske aktivnosti.

Ni edini. Imam kar nekaj in vse več znancev, ki po rednem delu svoje proste popoldneve preživljajo s svojim "zelenim kvadratom", kjer delajo, sejejo in sadijo, potem pa z žarom v očeh opazujejo, kako iz zemlje zlezejo in zrasejo pridelki, ki kmalu pristanejo na krožniku. Nekateri za najem svojih gredic plačujejo tudi najemnino. Tudi mi imamo svoj majhen vrtič (permakulturno gredo, pravi moja žena) in ni lepšega kot pojesti svežo solato, mlado redkvico ali paradižnik z njega. Čeprav je velik zgolj nekaj kvadratnih metrov, nam solata neredko požene v cvet, saj nam je ne uspe pravočasno pojesti. Kaj naj rečem: pri hrani nismo dovolj hitri. V teh dneh pa sta se zgodili še dve reči.

Revolucija ene slamice

Najprej smo v uredništvo dobili še sveži slovenski prevod knjige Revolucija ene slamice, za izdajo katerega je zaslužen Dario Cortese, eden bolj zanimivih ljudi, kar jih poznam. Gre za delo o naravi, kar me na splošno nezadržno privlači, konkretno pa je to zdaj že skoraj klasična japonska knjiga o naravnem kmetovanju, ki je izvirno izšla leta 1975 in vse odtlej ostaja pomembno delo, ki spodbuja k razmišljanju o odnosu med človekom in naravo. Njen avtor je zeleni revolucionar Masanobu Fukuoka (1913–2008), ki je študiral mikrobiologijo in agronomijo ter sprva delal na področju fitopatologije.

Po hudi bolezni, ki mu je prinesla tudi globoko duhovno izkušnjo, je spremenil svoj pogled na človekovo udejstvovanje v naravi. Vrnil se je domov na kmetijo svojih staršev, zavrnil tedaj že aktualni zahodnjaški princip poljedelstva ter začel (še posebej po drugi svetovni vojni) pridelovati hrano po konceptu čim manjšega vmešavanja človeka v naravo. To je imel za največje zlo, saj je trdil, da je narava popolna sama po sebi in je človek na noben način ne more izboljšati oziroma preseči.

Svoja (praktična) spoznanja, ki jih je z japonskim načinom razmišljanja nadgradil v nekakšno zenkmetijstvo, je objavil v več delih, najbolj znana pa je prav Revolucija ene slamice, ki mu je prinesla svetovno slavo, zaradi katere je potem veliko potoval po svetu ter predaval o svojih dognanjih. Čeprav so njegove trditve, da se z njegovim sonaravnim kmetijstvom lahko pridela izjemne donose hrane, tudi kritizirali, da tako pridelovanje hrane v praksi za marsikoga, denimo za ameriške kmetije, ni sprejemljivo, ostaja omenjeno delo tudi v današnjem času, ko se vračamo k samooskrbi s hrano, pomemben vodnik, ki poleg težnje k zdravemu in naravnemu življenjskemu slogu osvešča in preobraža tudi duha. Tudi mojega.

Skrbimo za svoje korenine

Potem sem v zadnjih dneh na televiziji opazil videospot za evropsko kampanjo v zvezi z novo kmetijsko politiko. Gre za precej romantično predstavitev, zakaj je kmetijstvo pomembno za našo prihodnost in kako moramo po eni strani varovati svojo tradicijo in naravne vire, po drugi strani pa jih moramo znati tudi izkoriščati. Če preverite na njihovi spletni strani, boste hitro ugotovili, da gre v okviru evropske Skupne kmetijske politike v principu za plemenite cilje, od podpiranja vseh vrst kmetij prek zaščite okolja in biotske raznovrstnosti do spodbujanja praks, ki so trajnostne in prijazne do okolja. To je lepo narejena imidž kampanja, ki zbudi dobre občutke in te pripravi do tega, da malce bolje pomisliš na to, od kje prihaja med, ko si ga naslednjič namažeš na kruh. Kakega drugega večjega učinka pa nima, ker nekaj manjka. Kaj pa? Manjka konkretno povabilo, naj se zainteresirani čim prej lotijo kmetijstva. Kdo je najprimernejši za to? Ena od primarnih ciljnih skupin so gotovo nezaposleni. Teh je po uradnih podatkih v Sloveniji nekako sto dvajset tisoč, poleg njih pa je bojda še nekaj deset tisoč ljudi, ki so tudi nezaposleni, a v uradne evidence niso niti prijavljeni. Nekateri od njih nikoli več ne bodo mogli dobiti normalne službe, ali ker so prestari, premalo oziroma narobe izobraženi ali pa njihove dejavnosti v Sloveniji ne bo več mogoče obuditi.

A to ni vse, kar imamo. Imamo namreč tudi (v slovenskih medijih krožijo približno naslednji podatki, navajam jih po spominu):

- vse večje povpraševanje po hrani pri Rdečem križu, Karitasu in drugod, - eno največjih kvadratur nakupovalnih površin na glavo prebivalca v Evropi, - eno najnižjih samooskrb z lastno hrano v Evropi, ki se še manjša, - vse večjo količino neobdelane zemlje in opuščenih kmetij, - kmetijske subvencije, ki včasih dosegajo astronomske vsote, - med najdražjimi vozili v Sloveniji je tudi kar nekaj traktorjev.

Medtem ko lahko vi po mili volji kombinirate zgornje podatke, naj vam jaz postrežem še s svojo osebno zgodbo.

Osebna zgodba

Okno moje delovne sobe, kjer malo po polnoči končujem tole besedilo, gleda na ljubljanske Žale. Tu naokoli je bil do pred nekaj leti vrtičkarski raj. Pred skoraj štirimi desetletji smo imeli nekje v bližini svojo njivico tudi mi. Mama se je z znancem dogovorila, da smo lahko uporabljali njegovo uto z orodjem, in z njo ter sestro sem se nekega popoldneva, po njeni službi, znašel pred travnikom, ki ga je bilo treba spremeniti v njivo. Bil sem mestni otrok, zato o tem nisem imel kaj dosti pojma, a mama mi je z lopato in motiko kmalu pomagala ugotoviti, kako se njivi streže. Nekaj mesecev pozneje smo že začeli dobivati prve pridelke. Tega je bilo kar nekaj. Avta nismo imeli, zato smo uporabljali mestni avtobus, s katerim smo pripeljali vse dodatne potrebščine, ki smo jih potrebovali za našo poljedelsko dejavnost, potem pa z njim tudi odvažali pridelke domov. Še danes ne vem, ali se je mama za to popoldansko delo odločila iz nuje (živeli smo namreč z njeno plačo in očetovo, socializmu primerno preživnino) ali pa je svoja otroka zgolj hotela naučiti, da se da vedno preživeti tudi z obdelovanjem zemlje. Tako mi je ostalo prepričanje, da se lahko, če bi propadlo vse, kar počnem zdaj, vedno lahko nekje lotim pridelovanja hrane zase in za družino. Verjamem, da bi kmalu našel tudi pot, da bi jo začel prodajati tudi drugim. Hrano pač potrebujemo vsi, še posebej dobro, kakovostno pridelano hrano. No, zdaj pa mi prosim povejte, kako uradno nezaposleni, a sposobni za delo preživljate svoj dan.