JPMorgan Chase in strast do reguliranja

Ne glede na to, ali gre za izgubo dveh ali petih milijard dolarjev, kakor trdijo nekateri mediji, je to vsota, ki za tako banko ne pomeni prav dosti. Njen vodja Jamie Dimon se je kljub temu hitro posul s pepelom, odpustil nekaj podrejenih in mislil, da je to pač to. Konec koncev je šel v svoji bogati karieri že čez mnogo hujše stvari. Ampak tokrat se je očitno nekaj temeljito spremenilo – zgodba kar noče in noče iz medijev. Še več, kot kakšen kriminalec se bo moral zagovarjati celo pred ameriškim senatom.

Ve se, da JPMorgan Chase spada med tiste banke, ki so po definiciji prevelike, da bi lahko propadle. In ve se, da so takšne institucije že od nekdaj posebej privlačne za vse finančne hazarderje in pustolovce. Le kaj je vendar lepšega: zaslužiš lahko nepredstavljive vsote denarja, izgubiti pa ne moreš pravzaprav nič? V najhujšem primeru so namreč tu še vedno davkoplačevalci, ki bodo iz svojih žepov pokrili izgube, potem pa bodo še dolga leta zategovali pasove.

Ko je izbruhnila zadnja kriza, se je veliko govorilo o nujnosti ustrezne regulacije takšnih bank, o nekakšni reaktualizaciji Glass-Steagallovega zakona, ki bo po meri 21. stoletja. Paul Volcker, nekdanji predsednik Zveznih rezerv, je tako predlagal določena pravila, ki naj bi konkretno regulirala to področje. Ampak vsaj do zdaj so bile banke precej uspešne pri prepričevanju politikov, da bi bilo sprejetje t. i. Volckerjevega pravila zelo škodljivo. Eden od najglasnejših in tudi najprepričljivejših pri tem je bil ravno Jamie Dimon.

Predpostavke bankirjev so razmeroma dobro znane: ni nikakršne potrebe po regulaciji države, kajti svobodni trgi so tako ali tako najboljši mogoči regulator; že komunizem je pokazal, kako škodljivi so državni monopoli, torej je najbolje, da se država povsem umakne in prepusti prostor zasebnim monopolistom, ki sami najbolje vedo, kako in kaj in tako dalje.

Ampak, kot rečeno, v tem času se je nekaj spremenilo. Jamie Dimon gotovo ni računal na takšen odziv javnosti, ki je medtem postala do teh stvari mnogo občutljivejša. Na drugi strani pa je to temo izkoristil tudi Obama in napadel republikance, češ da ves čas ovirajo reformiranje Wall Streeta. Republikanci so postali idealni grešni kozli, pa čeprav bi bilo v tej zvezi mogoče povedati mnogo zanimivega tudi o demokratih – razlika je pravzaprav zgolj v tem, da imajo republikanci pač to smolo, da so bili malce prevečkrat malce preveč glasni. Zaradi tega so postali v tem času, ki je že precej predvolilno obarvan, hvaležna tarča Obamove svete jeze.

Skratka, v Obamovi nenadni volji do reguliranja se skriva predvsem volja do zmage v tekmi za drugi mandat. Ker so ljudje že zdavnaj izgubili iluzije in ker v državi prevladuje nezadovoljstvo, ki se manifestira predvsem v "okupacijskem" gibanju, bo skušal to izkoristiti in državljane prepričati, da je bolje, da oddajo svoj glas zanj kot pa za njegovega nasprotnika, oziroma da je bolje, da oddajo svoj glas zanj kot pa, da ga sploh ne oddajo. V vsakem primeru je jasno, da bo imel z motivacijo volivcev tokrat precej večje težave.

Zadnje izgube pri JPMorgan Chase so potemtakem zelo koristne iz več razlogov: prvič zato, ker so pokazale, da je banke treba regulirati, in drugič zato, ker so pokazale tudi, zakaj jih je treba regulirati. In tretjič: Obami so pokazale pot do drugega mandata.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.