Gospodarja zdaj iščemo

Odprete en slovenski časopis – odprli ste vse: Delo v uvodniku išče Mesijo oziroma Rešitelja, Nedeljski pa na naslovnici Kralja Matjaža. Skratka, Odrešenika, ki bo stopil z neba in z zamahom božanskih rok odrešil nas in državo vseh muk, stisk in težav. Kdo bi lahko to bil, je glavna tema pogovorov vsepovsod, od šankov, pokritih s pločevino, do usnjenih naslanjačev ob kaminu. Odrešenik, odrešenik! Je ta, je oni? Kdaj se bo pojavil, kdaj se nam bo odkril? Ob vsem tem sem se lahko le grenko nasmehnil – kako so nas nadresirali in kako dolgo in neopazno dresura drži! Slovenci smo stoletja živeli pod tujo oblastjo in nismo sprejemali odločitev, za nas so razmišljali v mestih z zvenečimi imeni (Vatikan, Dunaj, Rim, Berlin, Moskva, Beograd …) in nas potem o sklenjenem le obvestili. Zato se je osnovno pravilo preživetja glasilo: nekdo drug bo mislil zate, nekdo drug bo zate poskrbel. Ostani nepremičen. Čakaj. Biološko zgodovinsko gledano si majhen narod pod tujo oblastjo zviša možnosti za preživetje, če je priden, ubogljiv, miren in neaktiven. Torej strategija, ki jo bom imenoval čiči-čakaj. Nedvomno so temperamenti genetsko normalno porazdeljeni med ljudstvom po Gaussovi krivulji: od skrajno aktivnih do skrajno pasivnih, vmes pa najbolj pogosta mešanica obeh. A kultura lahko krivuljo krepko prestavi – in pri Slovencih jo zaradi zgodovinske dresure prestavlja v pasivnost.

Kar se seveda najprej odraža v osnovnem vezivu naroda, v zgodbah in mitih. Vsak narod ima arhetip vladarja. Angleži Kralja Arturja, ki že kot otrok potegne meč iz skale in krene osvajat svet. Generacije so se navdihovale pri njem in res naredile imperij, v katerem sonce nikoli ni zašlo. Pri nas je arhetip vladarja Kralj Matjaž, ki pa … ahm, kaj pa dela? Čaka, da mu brada devetkrat zraste okoli mize, preden se bo zbudil.

Angleži so po svojem vzoru osvajali svet, Slovenci pa v samostojni državi vladamo in smo vladani. Če sprožite iskanje po spletu za eno po letih staža najuspešnejših slovenskih poslank, boste ugotovili, da jo omenjajo v glavnem samo v povezavi s spanjem v parlamentu. Volivcev ni motilo, navajeni smo vladanja Kralja Matjaža.

Posvetimo se gospodarskim temam: v novicah se pogosto sprašujejo, če je: "nadzorni svet do sedaj spal"? Glagola, ki gresta najpogosteje skupaj, sta torej spanje in upravljanje – upravljanje v spanju? Poskušam si zamisliti, kakšno je bilo videti nadzorovanje gigantov tipa Istrabenz? V dremežu nadzornik odpre oko, zdi se mu, da je nekaj čudnega slišal, potem pa pogleda brado in nogo mize, ne, ni še čas, ni še devetkrat zrasla okoli, in mirno zaspi nazaj.

Zdaj pa na drugo stran, med vladane, med 400.000 ljudi, ki so "nezaposljivi za zahtevnejše tehnologije in programe". Kar konkretno: mar vas ne ganejo posnetki šokiranih obrazov, ki so izgubili službo? Podjetje je bilo recimo 16 let v stečaju, delavci na minimalcu, zadnje leto brez plače, potem pa konec! Obupane oči, solzna lica, grozno.

A kljub sočutju dajmo pogledat še enkrat – pred šestnajstimi leti je prišel šef in rekel, propadli smo, v stečaj gremo. Kar bi bil pri aktivnih ljudeh očiten znak, da si je treba začeti iskati službo, se prekvalificirati, izobraževati, karkoli. Oprostite, ne, pri nas velja strategija čiči-čakaj. Potem že stečaj traja tako dolgo, da smo v tem svetovni posebneži, upraviteljem pač mora brada devetkrat zrasti okoli mize. Nato plače nehajo prihajati. Prva, druga. Še vedno to ni znak, da bi se bilo treba spraviti v gibanje. Ne, rešitev je obljubil šef, župan, premier, Evropa! Vedno nekdo drugi, vedno nek Mesija, Odrešenik, nikoli jaz. Nikoli.

In potem končni propad podjetja: razočaranje na obrazih ni šok nad nečim, kar je bilo jasno že 16 let, ampak nad tem, da jih je Mesija, Odrešenik, Gospodar pustil na cedilu. Lepo so čakali, pridni so bili – Gospodar pa ni izpolnil obljube!

O tem govorim, ko trdim, kako dobro so nas Slovence dresirali za pasivnost. Sam Kardelj, komunistični vladar, je bil na stara leta že tako obupan nad pasivnostjo svojih podanikov, da nam je jasno zapisal, češ, sreče vam pa res ne more dati država, dajte, no, prosim, vsaj za nekaj poskrbite sami.

To, da sedaj mediji in ljudstvo hlepijo po odrešeniku, je le simptom dresure. Nič ne moremo narediti sami, nekdo drug bo prišel in vse uredil. Slovenci pregovorno slabo delujemo v skupinah, ker iz nje vedno zraste vodja, tega pa v svoji negativni selekciji ne prenesemo. Prisegamo na egalitarnost, vsi smo enaki, zato nam lahko vlada le tisti, ki ni naš. Okupator, torej.

Morali se bomo naučiti sodelovati ali pa bomo kot država životarili v nedogled. Skandinavske države že v šolstvu poudarjajo skupno delo, odvisnost od skupine, sodelovanje, kar se pojavlja tudi v naših šolah. Ampak, prilagojeno naši kulturi.

Torej takole: učitelj reče učencem, naj se razdelijo po skupinah in naredijo nek projekt. Nakar prvi učenec ugotovi, da lahko zabušava na račun drugih. Ostali se pritožijo učitelju in ta noče posegati, češ, sami se zmenite. V skupini prevlada zabušancija in nazadnje je projekt narejen največ na pol. Možno pa je, da se najde učenec, ki opravi delo namesto sošolcev. Kar pomeni, da se ostali iz njega norčujejo, češ, idiot, rad bi bil nekaj več, ali kaj! Rad bi bil uspešen, tepec! Tako v smehu mine šolanje in z veseljem se dogodivščin spominjajo tudi na obletnicah, res pa je, da tistega uspešnega ni med njimi, ker se je izselil že davno.

Zdaj pa poglejmo to vsakdanjo zgodbo še enkrat in bodimo pozorni na sprejemanje odgovornosti: učitelj je noče ("sami se zmenite!") – saj ni okupator! -, učenci tudi ne, če pa jo nekdo sprejme in se loti dela, s tem zasede alfa pozicijo in ga je torej z negativno selekcijo treba sesuti – a misli, da je okupator, ali kaj? Iskanje odrešenika je iskanje tistega, ki bo prevzel odgovornost namesto nas. Da bomo potem vsaj vedeli, koga lahko zmerjamo in pljuvamo, saj sebe ne moremo, ker nismo nič naredili in zato nismo za nič krivi, mar ne?

Skratka, naučiti se moramo dvoje: da je vodenje nekaj drugega od okupacije in da je neaktivnost prav tako dejanje s svojimi posledicami.