Torek, 4. 4. 2023, 22.12
1 leto, 8 mesecev
Gostujoče pero: Tijana Arih
Gibanje Evropa zdaj z zmago Milatovića dobilo nov zagon
V Evropi ni veliko znanega o Jakovu Milatoviću, novoizvoljenem predsedniku Črne gore, ki je premagal Mila Đukanovića, prozahodnega, a s korupcijo obremenjenega politika s sindromom Ludvika XIV., čigar več kot tri desetletja vladavine si bomo zapomnili po razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti Črne gore leta 2006 ter vstopu v zvezo Nato leta 2017. A z zmago Mijatovića na nedeljskih volitvah so v Črni gori zmagale zavest nad potrošništvom, Evropa nad diktaturo in strokovnost nad populizmom. Gibanje Evropa zdaj je dobilo nov zagon.
Ko govorimo o politični poti Jakova Milatovića, je treba neizogibno omeniti njegovega političnega sopotnika in prijatelja Milojka Spajića, s katerim sta bila ministra v vladi Zdravka Krivokapića. Spajić je v politično življenje Črne gore vstopil leta 2020 kot bankir in nestrankarska osebnost, polna entuziazma in idej, z jasno napisano davčno reformo. Dobra reforma lahko stabilizira nezadovoljstvo in delitve med ljudmi.
Davčno reformo je izvedel skupaj z Milatovićem. Zanjo sta dobila mandat predsednika vlade, ki jima je zaupal. In uspelo jim je. Državljani so dobili višje plače, korupcija se je zmanjšala in že takrat se je vedelo, da se bo zgodilo to, kar se je zgodilo v nedeljo. Ljudje so občutili prednosti dobre in strokovne politike.
Koaliciji je sicer že leta 2022 spodrsnilo, toda priljubljenost Spajića je rasla iz dneva v dan in dosegla vrhunec z ustanovitvijo gibanja Evropa zdaj, ki je takoj zmagalo na lokalnih volitvah v Podgorici. Spajić je pozneje postal predsedniški kandidat. Spotaknil se je, a je kljub močnim napadom prijateljsko in državniško podprl Milatovića za predsedniškega kandidata svoje stranke.
Davčna reforma je bila uspešna, ker sta jo Spajić in Milatović izvedla z roko v roki. Skupaj sta ustanovila stranko in organizirala kampanjo. Dva nekdanja ministra, za finance in gospodarstvo. Oba uspešna ekonomista, odlična poznavalca javnih financ, tako v teoriji kot v praksi. Izobrazbo sta pridobila na najboljših univerzah, ob študiju na prestižnih ekonomskih programih, vzgojena pa sta bila z vero v prijateljstvo in sodelovanje.
Novoizvoljeni predsednik Milatović je kot štipendist britanske vlade magistriral na oxfordski univerzi, kamor je odšel po študiju na dunajski univerzi in po letu dni bivanja na univerzi La Sapienza v Rimu, kar mu je omogočila Evropska unija. Tudi ameriška vlada ga ni zaobšla. Financirala mu je leto študija na Univerzi v Illinoisu, kasneje pa se je izobraževal na Stanfordu ter na londonski ekonomski šoli (LSE), v Pekingu in na Univerzi v Beogradu.
Izobraževal se je torej na najprestižnejših ekonomskih programih. Preden je še pred dopolnjenim 40. letom vstopil v politiko, je delal v bančnem sektorju, Narodni banki Črne gore, Deutsche Bank in ne nazadnje v Bukarešti pri Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD), kjer je bil glavni analitik, zadolžen za Romunijo, Bolgarijo, Hrvaško in – zanimivo – tudi za Slovenijo.
Na prvi pogled zmaga Milatovića za Slovenijo ne pomeni ničesar. Ljudem, ki tukaj živijo, se zdi skorajda povsem normalno, da je odhajajoči predsednik priznal poraz in nasprotniku čestital, še preden so bile preštete vse glasovnice. Toda za poznavalce politike na Zahodnem Balkanu je eden najpomembnejših vidikov izvedenih volitev prav ta, da politik velikega kalibra, kakršen je Đukanović, mirno prizna poraz in se poslovi brez incidentov.
V svoji zgodovini je imela Črna gora le dve menjavi oblasti, ki nista bili povezani z vojno. Prva je bila povezana s konfliktom znotraj črnogorske komunistične partije, ko je Titove komuniste z množičnimi demonstracijami leta 1989 zamenjala porajajoča se struja enopartijskega režima Slobodana Miloševića.
Druga se je zgodila deset let pozneje, ko je Momirja Bulatovića, Miloševićevega političnega sopotnika, zamenjal zdaj dokončno poraženi Milo Đukanović, politik, ki je Črni gori zagotovil popolno državno neodvisnost brez enega samega izstreljenega naboja.
Zasluge za to je sicer imela predvsem demokratična srbska vlada pod vodstvom Zorana Đinđića, ubitega v atentatu leta 2003. Na krilih demokratične vlade v Srbiji je Črna gora dobila državo, demokracijo, polnopravno članstvo v zvezi Nato in status kandidatke za članstvo v Evropski uniji, ki ga je Bosna in Hercegovina dobila šele letos na pobudo in s podporo slovenske vlade pod vodstvom Roberta Goloba.
Golob se je nedavno v Sarajevu srečal z najvišjimi predstavniki Bosne in Hercegovine. Srečal se je tudi z ministrom za zunanje zadeve Elmedinom Konakovićem, ki je znan po tem, da je prispeval k hitrejšemu in lažjemu sestavljanju vlade po vseh volitvah, in to brez sodelovanja več desetletij vladajoče bošnjaške Stranke demokratske akcije (SDA) pod vodstvom Bakirja Izetbegovića. Zato je Konakovića mogoče šteti za človeka, ki je zadal najmočnejši politični udarec Izetbegoviću. In zato njegovo politično udejstvovanje predstavlja pravo osvežitev na Zahodnem Balkanu, utrujenem od "večnih" voditeljev.
Čas bo pokazal, ali bo slovenski premier Golob aktivno pomagal tudi Črni gori, tistim mladim in pametnim fantom, ki so se izobraževali in trdo delali, ne da bi širili lažne zgodbe o liberalizmu, hkrati pa plenili državno in drugo javno premoženje.
Če se bo zavzel za novo oblast v Črni gori, tako kot se je zavzel za novo oblast v Bosni in Hercegovini, bo to logična posledica njegove politike na Zahodnem Balkanu, za kar mu bodo vsi hvaležni, saj so ti politiki na volitvah izpolnili ne le sanje svoje generacije, temveč tudi sanje generacije svojih staršev. Generacije staršev, ki je vzgajala svoje otroke tako, da so prejemali najprestižnejše državne štipendije, medtem ko so bili sami deležni preganjanja režima in se spopadali z izgubo delovnih mest in zdravja.
Zmaga Jakova Milatovića v Črni gori je tako velika zmaga za naše starše, ki so ponoči skrivaj jokali in hrepeneli po avtobusni karti, da bi lahko obiskali in objeli svoje otroke na Dunaju, v Londonu, Berlinu, v Evropi, katere del so tudi sami, a jim je bila zaradi sankcij in inflacije nedosegljiva. Za njih je bila Evropa tedaj izgubljena, a je bila na voljo njihovim izobraženim otrokom.
Na volitvah je zmagalo upanje, da bosta Miki in Jakov domov pripeljala pametne in izobražene ljudi. Zato je ta zmaga, čeprav na prvi pogled nima nobene povezave s Slovenijo, še kako povezana s Slovenijo, saj so vpliv uspešnega slovenskega projekta "Evropa zdaj" pod istim imenom – le tri desetletja pozneje – občutili tudi mladi in njihovi starši v Črni gori.
In končno, kot nekdo, ki se že 20 let ukvarja s političnimi kampanjami, lahko sklenem, da ljudje volijo ljudi, da se udeležujejo volitev, kadar imajo za koga glasovati, pa tudi, da se priljubljenost gradi z reformo v roki, jasnim "zakaj si v vladi" ter z vrhunsko ekipo ljudi, ki jo združujejo znanje in vrednote. Prihaja čas strokovnih vlad, ne recikliranih političnih sporočil in idej, ki so z identitetnimi razkoli kronično obremenjevale skorajda vse države na Balkanu.
Drži, da novoizvoljeni predsednik Milatović v kampanji ni pokazal jasnih stališč do številnih pomembnih državnih vprašanj. Po drugi strani pa je eden redkih politikov, ki je vstopil v vlado s sodobno davčno reformo v roki, od katere so državljani občutili korist. Nagrada je v nedeljo prispela, obenem pa je bil dana napoved za parlamentarne volitve, ki bodo 11. junija.
14