Gaza se vrača!

Slovenski raziskovalec Dejan Hribar v svojem zadnjem članku, objavljenem v mednarodni reviji Euro Mediteranean Studies, zelo pravilno trdi, da so mednarodni igralci v zadnjih letih izgubili rdečo nit igranja mednarodne igre v sredozemskem prostoru: "ZDA so naredile korak nazaj, EU nima vizije, medtem ko je pozornost Arabske lige osredotočena le na severni del Afrike." Napad izraelskih sil na turško ladjo, ki je prevažala mednarodno pomoč Palestincem pred skoraj dvema letoma, je bil za analitike v resnici eden od ključnih trenutkov pri razumevanju težav na Bližnjem vzhodu. Takrat je izraelska politika, ki se je počutila osamljeno zaradi umika pozornosti Washingtona iz regije, želela opozoriti na lastno izolacijo in pokazala resnično izsiljevalsko moč. Tel Aviv je takrat občutil precejšnjo oddaljitev prijateljev in se zaprl vase v upanju, da bo svet pozabil na napake "tečnega dečka", ki stisnjen v kot bližnjevzhodne sobice želi samo malo pozornosti. Seveda slikati scenarije prihodnosti brez Izraela v vzhodnem sredozemskem prostoru pomeni delati račune brez krčmarja. Majhna demokracija je vitalni člen vseh lokalnih ravnovesij moči in pod vodstvom Netanjahuja nekaj škripa. Izrael bo moral januarja ali februarja na predčasne volitve. To je rezultat vseh napetosti v zadnjih mescih, v katerih je tamkajšnji premier naredil preveliko napak. Skoraj vse mogoče razen neposrednega napada na Iran. Takšne rešitve, hvala bogu, smo lahko prepričani, še nekaj časa ne bo na političnem meniju v Tel Avivu. Zdaj bomo za nove smernice morali počakati novi parlament, ki se bo spopadel s krutim dejstvom delne izolacije.

Bibi Netanjahu je skupaj z obrambnim ministrom Ehudom Barakom precej klavrno nastopil pred TV-zasloni, ko je pred dnevi obveščal državljane, da so dosegli premirje z Hamasom. Obrazi oblasti niso prekipevali od veselja ali optimizma. Čeprav so pred 21. novembrom izraelske vojaške sile uničile skoraj 30 odstotkov vojaškega arzenala Hamasa, je zmagal nasprotnik oziroma tretji igralci. Hamas je pridobil večjo legitimnost in počasi prevzema vodilno vlogo pri predstavljanju palestinske problematike na račun Narodne oblasti, ki bi morala biti edina mednarodno priznana. Hillary Clinton, ki je posredovala v imenu predsednika ZDA, je jasno dala vedeti, da njena država ostaja ključni regijski igralec ne glede na drugačne prioritete Washingtona, a največji zmagovalec je Egipt s svojim novim predsednikom Morsijem. Ta se je izkazal za verodostojnega, izkušenega igralca, ki zna krmariti med mednarodnimi pričakovanji Zahoda in domačo propalestinsko javnostjo. Da ne bi bilo pomote – glede političnega zmagovalca zadnje bližnjevzhodne krize je sama Hillary Clinton izjavila, da ima predsednik Egipta "zdaj voditeljsko vlogo in nosi ogromno odgovornost". Pragmatizem in diplomacija sta vrnila Egipt med zaveznike ZDA. Premirje, ki lahko traja, če uporabimo besede ministra Baraka, "devet dni ali devet mescev", je v resnici sestavljeno iz različnih dogovorov med Izraelom in Egiptom ter med zadnjim in Hamasom. Slika regije še naprej ni pozitivna. Izrael ni dojel razsežnosti vseh arabskih pomladi. Proces zamenjave oblasti v arabskih deželah še ni dokončan, vendar nam ponuja precej drugačno sliko zavezništev in sodelovanja kot pred leti. A za Tel Aviv je najhuje, da je stalni zgodovinski zaveznik vedno dlje, sploh potem ko je Netanjahu javno podpiral Mitta Romneyja na ameriških predsedniških volitvah. Če Bibi prej Obami ni bil posebno pri srcu, mu je zdaj še dlje, kar zagotovo ne bo pripomoglo k otoplitvi odnosov.

Počasi bo Izrael moral dojeti, da ni izpostava Evrope sredi arabskega sveta, temveč sestavni del Bližnjega vzhoda.