Gamsovka iz Severne

Ne vem, kakšen konec tedna so imeli v Bohinju tokrat, ampak prejšnji je bil peklenski. Nepregledna množica ljudi se je zgrnila k jezeru, vročina pa ni popustila niti po sončnem zahodu. Narava je stoično prenašala dopustniški naval, njene dobrohotne razpoložljivosti pa so se pretkano zavedli v bohinjskem turizmu, v katerem se očitno ukvarjajo le še z reguliranjem avtomobilskega prometa in budnim zaračunavanjem parkirnine ter pisanjem kazni za prekrškarje. Bohinj z okolico so spremenili v eno samo parkirišče, zanemarjeni travniki so naenkrat postali zelo donosni, saj prišleki radi plačajo, da lahko brezkompromisno igrajo svoje epizodne počitniške vloge: kolesarijo, skačejo s padali, z njimi jadrajo po jezeru … Še najmanj ljudi plava, sem ugotavljal do kolen v vodi, ko sem, nevajen bohinjskega turizma, strmel v te čudovite prizore adrenalinskega uživanja, živo demonstracijo novodobne zapovedi, da nekaj res veljajo le aktivne počitnice.

Prizorov vročične skrbi za športno telo sem se izdatno naužil tudi včeraj med potjo s Triglava. Na najbolj kočljivem delu poti čez Prag se je vse ustavilo, ker se je po klinih in jeklenicah kobacala skupina italijanskih upokojencev. Vsi so imeli zavidljivo dobro planinsko opremo, s popolnoma novimi samovarovalnimi kompleti vred, vsak naslednji pa je pa je bil bolj nebogljen, nekje med nesrečnim padcem in infarktno omedlevico. Triglav je vsakodnevno poln takšnih primerov. Z otrokoma smo krenili s Kredarice že pred peto zjutraj v zadnji uri teme, ki nam je postregla s šibko svetlobo mesečevega ščipa in nekaj zvezdnimi utrinki. Bilo je čarobno, še posebej sončni vzhod, ki smo ga opazovali z Malega Triglava.

Takoj za tem se je začelo obleganje planincev z vseh smeri in ker smo bili počasni, smo se znašli v divjem planinskem prometu: od klenih Slovencev, ki opravljajo svojo domoljubno dolžnost, do energičnih Hrvatov, ki želijo pokazati, da so tudi na tem področju vsaj enakovredni. Od čudnih Čehov, ki se ob srečanju vkopljejo ob klin in se ne premaknejo niti za milimeter, do Avstrijcev, ki raje niti ne odzdravijo. Ali pa – skupine več kot desetih neizkušenih planincev, ki jih vodi en sam vodnik, fantje s puncami, ki se panično bojijo prepada, dedci, ki so včerajšnji alkohol že zarana začeli zbijati z današnjim. V tem kaosu le še težko velja kakšno pravilo in na koncu se zdi čudno, da gorskih nesreč ni še več.

Naše tokratno potovanje na Triglav se je začelo že dan prej v Vratih, dovolj zgodaj zjutraj, da smo se srečno izognili plačilu parkirnine, ki jo začnejo vestno pobirati ob petih. Šli smo čez severno steno, trije otroci in trije odrasli. Bila je nepozabna avantura, tudi zato, ker v vsem božjem dnevu nismo srečali niti ene človeške duše. Že na vstopu v Slovensko smer nas je presenetila gamsovka z mladičem. Ogledovala nas je, mladič se je stisnil k njej in zvedavo opazoval, potem pa je mama v nekaj skokih izginila za skalnim robom in mladič ji je sledil. Dan pozneje, ko smo začeli sestopati čez Prag, smo se spet srečali. Gamsovka nas je gledala malo začudena, malo nezaupljiva, zdelo se mi je, kot da sprašuje, ali res verjamemo, da je ta zemlja samo naša, je res le poligon za polnjenje ega in zaračunavanje parkirnine. Potem se je pognala in izginila med skalami, mladič ji je sledil, mi pa smo nadaljevali s spustom v dolino.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.