Finalno odštevanje

Za ta "bordel" (mimogrede: beseda v vsakdanjem govoru označuje zmedo, kaos, nedefinirano situacijo) so najprej poskrbele zadnje javnomnenjske raziskave, od katerih so nekatere prvič namerile (malenkostno) prednost Sarkozyja. Po podatkih L'Itop bi Sarkozy tako v prvem krogu dobil 27,5 odstotka glasov, Hollande 27 odstotkov, vendar pa bi v drugem krogu kandidat socialistov vseeno slavil s 54 odstotki. Večina raziskav sicer še najprej daje prednost Hollandu že v prvem krogu.

Za še večji "bordel" je poskrbel Mohammed Merah, Al Kaidin "vojak" – to naj bi zdaj bilo že tudi uradno potrjeno – iz Toulousa. Po njegovi zaslugi v predvolilni tekmi v zadnjih dneh vlada čudno premirje, ki se ga tako Sarkozy kot tudi Hollande vsaj navzven držita. No, v resnici to premirje tako in tako pomeni zgolj evfemizem za nekoliko drugačen boj. V tem trenutku ima vsaka beseda in gesta taktičen pomen. Če se parafrazira von Klausewitz: premirje je zgolj nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Trenutna situacija gre seveda najbolj na roke Sarkozyju. Človek je v svoji politični karieri že večkrat dokazal, da se v takšnih razmerah odlično znajde. In res, vidi se, da v zadnjih dneh naravnost blesti: postal je pravo utelešenje tiste svečane resnobe, sočutja, dostojanstva, po drugi strani pa tudi svetega ogorčenja in odločnosti, vseh tistih atributov torej, ki krasijo pravega državnika. Ni kaj, v tem je pravi mojster, to mu je treba priznati. Hollande, ki se mu pozna pomanjkanje izkušenj, je videti kar malce zgubljen; vsekakor na zadnjih slikah ne izžareva več tiste samozavesti in gotovosti, ki sta ga krasili doslej. V njegovem štabu so se očitno odločili, da se bo v tej situaciji pojavljal čim bližje Sarkozyju in skušal na ta način demonopolizirati simbolne geste, ki se po protokolu pač spodobijo za šefu države.

Brez prevelikega pretiravanja bi bilo mogoče reči, da mediji skrbno analizirajo praktično vsak premik ustnic, trzljaj obraza, držo telesa. Večinsko prevladuje mnenje, da je Sarkozyjeva predstava brezhibna.

Sarkozy se je med kampanjo že pred temi dogodki pomaknil močno na desno stran. V zadnjem času se je tudi nekoliko distanciral od Merklove in s tem nakazal, da je Francija vendarle avtonomna država. Več kot očitno je bilo, da se prav nič sramežljivo spogleduje z volivci Marine Le Pen iz Nacionalne fronte. Toda če se je še do pred kratkim zdelo, da iz te moke ne bo kaj prida kruha, zadnji dogodki vse skupaj postavljajo v neko povsem novo luč. Skratka, v vsakem primeru si je v zadnjih dneh povečal priljubljenost, vprašanje je samo koliko oziroma ali dovolj.

Največja škoda je v tem, ker bodo zdaj precej večjo vlogo začela igrati čustva, predvsem strah. Čustva pa so blago skrajno sumljive kakovosti, ki je vedno močno precenjeno. Če bi v politiki čustva prepovedali ali bi jih vsaj drastično obdavčili (vsaj tako kot tobak, saj so konec koncev mnogo nevarnejša ne samo za zdravje posameznikov, pač pa celih narodov), bi bil svet brez dvoma mnogo lepši in prijaznejši. (Pravzaprav so se njihove nevarnosti dobro zavedali že stari Grki, toda kaj, ko se jim v praksi tudi sami niso znali učinkovito zoperstaviti.)

Nauk te zgodbe je torej naslednji: kdor je mislil, da se bo Hollande do zmage tako rekoč sprehodil – in v nekem trenutku je zares vse kazalo ravno na to –, se je kajpada motil. V tej igri ni še nič odločenega.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.