Evropa v pričakovanju dedka Mraza

Potem ko se je Velika Britanija znašla v osami, poteka v zakulisju iskanje razkola znotraj EU in novih "prisrčnih dogovorov". Tako naj bi se Cameron že pogovarjal s kolegi iz Švedske, Češke in Irske. V tem trenutku so kajpada najbolj zanimive predvsem tiste države, ki se nahajajo zunaj evroobmočja. Zanimivo je, da se v tej zvezi skoraj ne omenja Poljske, kateri se iztekajo zadnji dnevi predsedovanja Svetu EU. Sicer pa, koga danes to predsedovanje sploh še zanima? Glavna zgodba se vendar odvija nekje povsem drugje. Kakorkoli že, zdi se, da je Poljska skoraj naravni zaveznik Velike Britanije. Konec koncev, ali niso bili prav Britanci tisti, ki so z neštetimi dokumentarnimi filmi pomembno pomagali pri soustvarjanju mita o Poljski kot veliki žrtvi na oltarju Zgodovine? Vsakomur je postalo jasno, da so Poljaki veliko pretrpeli. No, problem s temi dokumentarci – in v tem žanru so Britanci res veliki mojstri – je v tem, da običajno ne povedo cele resnice. Morda bo kdo rekel, da cele resnice pač ni mogoče povedati, ker je kot taka po definiciji neubesedljiva. Dobro, naj bo, ampak vseeno bi bilo mogoče razkriti vsaj tisti njen fragment, ki govori o tem, kako si je leta 1938 poleg Nemčije in Madžarske od tedanje Češkoslovaške odrezala svoj kos tudi Poljska. Potreben je samo polurni pogovor s kakšnim češkim zgodovinarjem – in skrbno negovana podoba mučenice Zgodovine začne nevarno razpadati, še preden pride na vrsto protižidovska nastrojenost Poljakov, ki ni bila v resnici nič manjša kot pri Nemcih. Ampak Britanci imajo nek poseben razlog, da tega ne povedo. Lahko bi se reklo dober razlog, namreč Münchenski sporazum, ki so ga skupaj s Francozi podpisali z nacistično Nemčijo. Ob tem morda samo majhen namig za vse tiste, ki nikoli ne zamudijo priložnosti za stresanje (upravičenega) gneva nad Stalinovim nadvse sramotnim paktiranjem s Hitlerjem: spodobi se in pravično je, če se vsaj delček svete jeze prihrani tudi za ta "civilizirani Zahod".

Kaj pa Madžarska? Malo verjetno. Ugled države je več kot sumljive kakovosti. Treba je vedeti, da je Milan Zver eden od redkih evropskih politikov, ki ima do vlade Viktorja Orbana tako prizanesljiv odnos. Morda ne bi bilo slabo, če bi gospod Zver enkrat razložil, kakšen je pravzaprav njegov odnos do Trianonske mirovne pogodbe in njene morebitne revizije. Sicer pa je vsaj nekoliko nenavadno, če se resen slovenski politik javno postavi v bran madžarskega nacionalista. Vse tovrstne kalkulacije so morda povsem odveč, kajti v tem trenutku še zdaleč ni jasno, v katero smer bo proces na koncu v resnici sploh krenil. Prav lahko se zgodi tudi francosko "odporniško gibanje", ki je bilo včasih znano po tem, da rado preusmeri kakšen vlak. Dejstvo namreč je, da čakajo Francijo čez štiri mesece predsedniške volitve. In Sarkozyju trenutno ne kaže dobro – skoraj vse ankete prerokujejo zmago njegovega socialističnega tekmeca Françoisa Hollanda. Če pa bo zmagal Hollande, se obetajo spremembe.

Hollandov pogled na krizo se že v osnovi precej razlikuje od Sarkozyjevega. Kot je pred dnevi napisal za Le Monde: "EU se sooča z najhujšo krizo od svojega nastanka naprej. Ta ne izhaja toliko iz moči trgov, ki ogrožajo evroobmočje, kolikor iz slabosti političnega vodenja, ki naj bi jo preprečilo." Tudi on opozori na nujnost zmanjšanja proračunskega primanjkljaja in dolgov, vendar vidi glavno pomanjkljivost zadnjega dogovora v Bruslju v tem, da so povsem prezrli nujnost gospodarske rasti, ki je po njegovem ključnega pomena. Poleg tega vidi eno od glavnih nalog v okrepitvi demokracije in novi utemeljitvi evropskega projekta – v tem kontekstu omenja "federalizem projektov".

Tukaj bi lahko kdo ugovarjal z argumentom, da ima glavno besedo pač Merklova. Drži, ampak odsotnost Sarkozyja ji življenja gotovo ne bo olajšala. Poleg tega koalicijski liberalci kažejo vse bolj žalostno podobo. Ne gre tudi pozabiti, da je Hollande ves čas v stikih s svojimi socialdemokratskimi kolegi. Skratka, zna se zgoditi, da bo dedek Mraz letos prinesel kaj novega, morda celo dobrega.