Drhal

Se opravičiti ali kaj dodati. Leta 1983 so jugoslovanske oblasti v obupanem poskusu obdržati državo skupaj poskušale poenotiti učni program v šolah, kar se je imenovalo skupna jedra. Slovenija se je močno uprla, češ, jezik nam bo izginil, posrbili nas bodo itd.

Kako se je končalo, vemo, a ko so me kot mladega pisatelja spraševali o ogroženosti slovenščine, sem izjavil nekako takole: če se narod odloči, da jezika ne bo več uporabljal, kaj moremo? Če pa se odloči za uporabo, kaj nam pa morejo? Malce črno-belo, malce naivno, ampak v osnovi, vsaj prvi stavek, nedvomno točno.

Zlovenija, Kmetija, politiki V zadnjih nekaj mesecih so se nakopičili dogodki, ki so me spet spomnili na vprašanje jezika in naroda. Najprej javni: histerično besnenje glede migrantov, primerno poimenovano Zlovenija, ki je bilo jezikovno gledano le rjovenje drhali – ja, posezimo spet po tem pojmu, ki ga že dolgo nisem slišal. Poglejmo definicijo: "neurejena množica, neosveščeni, nekulturni ljudje".

Potem me je doletelo nekaj minut ogleda resničnostnega šova, imenovanega Kmetija, in strmenje nad tem, kako zelo so mi tisti ljudje nedoumljivi. Saj govorijo, celo veliko, a brez vsebine in zato venomer ponavljajo eno in isto, kot bi se nekaj v njih zataknilo.

Nazadnje pa sem se zataknil še sam, ko sem naletel na izjave nekega politika in poslanca ter jih poskušal razvozlati. Na uradni spletni strani piše, da si je vedno želel biti novinar. Zelo zadovoljen mora biti, ker se mu je posrečilo, žal ne zato, ker je on postal tako sposoben pri izražanju, marveč ker mu pomagata tehnologija in nižanje standardov.

Strokovnjaki Kadar pogovor postane strokoven, praktično preide v angleščino; tako je v računalništvu, pa na precej drugih področjih tudi. Enako težavo imajo vsi drugi jeziki in ravnajo različno: od nemščine, ki je popikana z angleškimi besedami, do čistunske francoščine. Nastajajočo tehnologijo je treba poimenovati in tisto določijo tam, kjer tehnologija nastaja oziroma kamor jo želijo prodati. Danes je to pač angleščina.

Pojav ni nov in za tole pisanje je pomemben le toliko, da pojasnim, kako del populacije pri strokovnem delu preklopi v drug jezik in ne uporablja slovenščine.

Tisti, ki umetnosti ne potrebujejo Zdaj pa se lotimo umetniških ustvarjalcev. Najprej razlaga, zakaj naj bi bili ti ljudje pomembni. Ta drugje po svetu ne bi bila potrebna, pri nas pa je, saj je prevladujoče mnenje, da umetnosti ne potrebujemo, zadostuje nam zidak v roki in glavi. Avtorji so paraziti in prej se jih znebimo, prej bomo v Švici.

Če bi bila umetnost nepotrebna, bi davno izumrla. Pa je preživela vso zgodovino in prazgodovino ter človeku pomagala preživeti; še več, golo bivanje je spremenila v življenje, vredno svojega imena. V populaciji je nekaj odstotkov ljudi, ki so rojeni za zgodbe – vsaka skupina in skupnost jih potrebuje. Skupnosti ne tvorijo geni, marveč skupne zgodbe, ki povežejo ljudi. Ja, tudi religija je vrsta zgodb in izraz "religio" verjetno izhaja iz pomena združevati. Zato je seveda Carrière vedel, kaj govori, ko je še v prejšnjem stoletju zapisal o zgodbah, ki tvorijo podobo naroda: "Narodom, ki si ne bodo znali izdelati lastne podobe, v prihajajočem stoletju grozi izginotje."

Druga močna podskupina pri nas so tisti, ki se sicer strinjajo, da umetnost potrebujejo, a ker jo proizvajajo že drugi, zakaj bi si s tem delali stroške. Pač gledamo ameriške filme in beremo ameriške knjige. To je res, a s tem se povežemo v drugo skupnost in če umetnost drži ogledalo družbi, se torej gledamo v tuje ogledalo.

Tretja močna skupina so tisti, ki menijo takole: mreže zgodb, ki tvorijo podobo naroda, ne potrebujemo. Razpisali bomo natečaj za nov logotip in z njim postali mednarodno prepoznavni, pa bo.

Pripovedovalci zgodb Mladi pisatelj položi natisnjeno zgodbo na mizo in napisana je v angleščini. Začudeno ga pogledam in vrne mi prav tako začuden pogled. Če so slovenske glasbene skupine že davno začele pisati besedila v angleščini, jim zdaj sledi tudi del mladih pisateljev. Ne vem, koliko jih je, saj pri nas ni (spletne) literarne revije za tiste, ki pišejo v angleščini. Svoje izdelke očitno pošiljajo v tujino, a se pač še nikomur ni posrečilo, da bi se prebil.

Vsekakor pa so se izločili iz pletenja slovenske mreže zgodb.

Pripovedovalci sebe Zadnja leta opažam nekaj novega: ljudje govorijo o sebi in ko pridejo do zapletenih notranjih stanj, vprašajo, ali lahko povedo v angleščini. Pokimam, preklopijo, pojasnijo, nato se vrnejo v slovenščino.

Slovenščina očitno počasi izgublja pripovedno in izpovedno moč.

Zgodovina Slovenščina je bila jezik tlačanov, primeren za vsakdanja opravila. Trubar in njegovi so dokazali, da je primerna tudi za izražanje vere. Cerkev je krenila v akcijo in slovenščina naslednjih nekaj sto let ni upala biti več od tlačanskih pogovorov. Potem je Linhart naredil jezik, primeren za gledališče, šele Prešeren pa mu je poleg pripovedne dal tudi izpovedno moč.

Če morajo mladi za bolj zapletena osebna stanja poseči po tujih besedah, se je mar začel obraten proces?

Šolstvo Poglejmo primer iz devetega razreda: "Učenka ima težave z branjem. Branje je zelo počasno in zatikajoče. Že pri kratkotrajnem branju se utrudi in naredi več napak … Besede maliči ali pa si jih izmisli. Ne upošteva ločil. Zelo slabo razume pisna navodila, tudi razumevanje besedila je slabo. Pri pisnem preverjanju znanja ji omogočamo pomoč pri branju navodil in besedil, preverjanje razumevanja navodil, dodatna pojasnila in razlago navodil …" (vir)

Že zdaj polovica prebivalstva ne prebere nobene knjige, po funkcionalni pismenosti smo na repu raziskanih držav.

Karkoli šole počnejo, to počnejo slabo.

Vem, porečete, Mazzini, tu se pa motiš! Saj so vsi otroci odlični, najslabše ocene so štirice, skoraj vsi gredo v srednjo šolo in večina na univerzo.

Ven pa pridejo nesposobni v lastnem jeziku izražati strokovne izjave, ustvarjati umetniška dela in izražati osebna stanja.

To ni izobraževanje, to je naš povišan narcisizem, križan z egalitarnostjo. Šolniki so klonili pred utvaro učenja brez truda in da bi se znebili odgovornosti, so v šolo spustili starše, ki zdaj tam plenijo z vsemi orožji, vključno z odvetniki. Starše ven, trud nazaj, odgovornost povsod.

RTV Na srečo državljani redno mesečno dajemo denar za javno televizijo z namenom, da priskrbi kakovostne vsebine za zahtevnejše uporabnike in zaradi tega ni ujeta v boj za slehernika. Da predstavlja varen pristan kakovosti in razuma v divjem boju za tržni delež.

Da je slovenski BBC, recimo.

Nato pa sem na to televizijo dejansko preklopil in poslušam naslednje: - "Katera je prva črka v besedi objem? - "O." - "Bravo! Bravo! Kaj plava v reki Nil in ima dve črki O?"

RTV je izjavila, da so s to debilnostjo "podvojili število gledalcev" (točno tisto, zaradi česar jih ne plačujemo), da so člani ekipe z dvajsetletnimi izkušnjami na tem področju in da po "uspešnih pogajanjih licenčnina za eno oddajo znaša 350 evrov". (vir)

Prvo: Ste opazili, kako gresta šolstvo in javna televizija z roko v roki? Če veste, katera je prva črka v neki besedi, ste lahko zvezda kviza na nacionalni televiziji! Zasluženo boste pristali tam, saj ste bili v šoli vseskozi odlični.

Drugo: Ljudje z dvajsetletnimi izkušnjami se tega kviza niso mogli spomniti sami, marveč so morali kupiti licenco.

Izražanje sebe Wittgenstein je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal, da so meje našega jezika meje našega sveta. Vsekakor je svet neprimerno širši od naših besed, a če se želimo izraziti in povezati z drugimi, smo obsojeni na Wittgensteinovo trditev.

Primer: Razboleli greste k zdravniku. Se spomnite olajšanja, ko vam povedo ime bolezni in v imenih, ki jih slišite, prepoznate lastne simptome? Nimate občutka, da ste sami na vsem svetu, nenadoma ste del nečesa, pa četudi skupine nesrečnikov z isto boleznijo.

Nekaj najpomembnejšega in najtežjega, kar se mora naučiti otrok, je razločevanje čustev. In nekaj najhujšega je, če mu starši pri tem ne pomagajo: otroka, ki je žalosten, prepričujejo, da je vesel, recimo.

Otrok torej potrebuje besede in več jih ima, več stanj lahko opiše. Če jih ne dobi, potem lahko le rjove najbolj osnovna stanja, bes in strah.

Politika Ste opazili, kako vedno bolj rjoveča in histerična postaja Slovenija? Tonemo v poplavi enih in istih besed, ki realnost slabo opisujejo, smetje v vetru so, ki se neprestano vrti na istem mestu.

Zdaj pa si predstavljajte, da želite zgraditi politično kariero. Ljudem torej morate biti všeč, morate biti ljudski. Slovenstvo je egalitarna družba, stalno morate dokazovati, da ste še del množice in ne nekaj posebnega.

Skratka, tako dolgo boste igrali vaškega posebneža, da boste končali kot voditelj vaških posebnežev.

Popravek izjave Ko sem torej izjavil, da se lahko celoten narod odloči za nek drug jezik, sem bil mlad in naiven. Zdaj vidim, da so stvari bolj zapletene. Del populacije, ki hoče finančno več, emigrira. Zaradi egalitarnosti jim sledi tudi tisti del, ki hoče statusno in karierno več. Obstajajo pa še ljudje, ki hočejo več tudi po duhovni plati – in ti očitno emigrirajo z duhom, če ne s telesom.

Če torej jezik postavlja meje, nenadoma ločimo na eni strani tiste, ki hočejo od sebe več in morajo zato posegati po tujem jeziku, na drugi strani pa ostanejo očitno vsi, ki jezika ne znajo uporabljati; četudi jih torej kaj teži, tega ne zmorejo izraziti in zato lahko le divjajo.

Vračamo se torej v predprešernovske čase: k izbrancem, ki morajo posegati po tujem jeziku, in sleherniku, ki jim za njihove potrebe ostanek slovenščine čisto zadostuje.

Slovenščina so naše zgodbe in če iz nje odstranimo strokovni, umetniški in globoko osebni govor, ne ostane drugega kot drhal.