Dobri ljudje

Vsako leto, ampak prav vsako leto se proti koncu aprila zbudijo duhovi druge svetovne vojne. To pravzaprav niso duhovi druge svetovne vojne, ampak duhovi revolucije. V internetnih kolumnah spet beremo o tem, kako niso ustanovili Osvobodilne fronte in tudi ne 27. aprila, da se komunisti niso dvignili k uporu, ko je bila napadena Jugoslavija, ampak takrat, ko je bila napadana Sovjetska zveza. Vrnejo jim, da bi, če se ne bi uprli, v Mariboru danes govorili nemško, ob tem pa ne bi imeli samostojne države ter Trsta, Celovca in Gorice. In tako dalje in tako naprej. Vse že stokrat povedano. Vsako leto znova. Groundhog day. Kot da smo zakleti.

Da, tudi meni gre ta partizansko-domobranska folklora na živce vsaj toliko kot povprečnemu leporečniku, ki pomodruje, da pustimo zgodovino zgodovinarjem. Zakaj se iz tega ne izvijemo? Po mojem mnenju iz enega samega razloga. Ker v Sloveniji ni prevladala negativna vrednostna ocena komunistične revolucije v letih 1941-1945. Ne, ne odpora, revolucije!

Na proslavah, v dominantnih medijih in s političnih prižnic se govori o uporu okupatorju, zraven pa pripnejo še upor proti "njegovim domačim pomagačem". Ki jih brez revolucije nikjer ne bi bilo. Praznuje se dan odpora, med vrsticami pa se "šverca" še dan boja za lepši jutri. Ker boj proti okupatorju naj bi bil tudi boj za pravičnejši družbeni red. Ali nekaj takega. Ker tisti pred vojno je bil nepravičen. Verjetno podobno kot ta zdaj. O tem takrat sicer ni poročala TV-oddaja Tednik, ampak gotovo je bila tudi revščina.

Za socialno pravičnost naj bi bilo v času največje stiske, ko je bila Slovenija razkosana med tri okupatorje, razumljivo, dovoljeno in celo hvalevredno začeti državljansko vojno proti "domačim izdajalcem". Ki so postali izdajalci šele po smrti, da bi bilo izdajstvo opravičilo za njihovo smrt. Dokler so bili živi, pa so bili razredni sovražniki. V tem je bila njihova izdaja.

Spoštovanje, prosim!

Kdor bi rad vknjižil kakšno poceni javnomnenjsko točko, pomodruje, da moramo medsebojne razlike spoštovati. Da on ali ona spoštuje drugače misleče. Da spoštuje drugačno mnenje.

Res? Kako pa se to spoštovanje dvigne iz plitvine praznih besed? Se morda spoštujoči distancira od tega, da se polovico Slovenije ob praznikih po krivici "futra" z izdajalci in kolaboranti? Da se jim očita, da so podpirali okupatorja? Da se jim z govornic dopoveduje, da niso domoljubi, da so slabi, drugorazredni, na napačni strani zgodovine, tako rekoč soodgovorni za krematorije; da jim državna RTV vrti propagandne filme iz svinčenih sedemdesetih in jim prodaja idejo, da je bila ne samo upor proti okupatorju, ampak tudi revolucija svetlo in pokončno dejanje.

Če kdo res spoštuje drugače misleče, naj to spoštovanje izkaže s trudom razumeti, zakaj so se domoljubi zatekli k okupatorju. Zakaj je postal "kolaborant" na primer koroški Slovenec dr. Lambert Ehrlich, ki je meje zedinjene Slovenije risal globoko v furlanske ravnice in avstrijske Alpe ter na Sv. Višarje postavljal mejni kamen slovenstva?

Res verjamete, da je kdo z Italijani in Nemci sodeloval iz ljubezni do velike Italije ali Nemčije? Naj se spoštujoči sprijazni z neprijetno resnico, da se je premnogim okupator zdel manjše zlo. Okupator! Tujec! To je bila posledica revolucije, tiste revolucije, ki bi jo še kar naprej med vrsticami zagovarjali in skrivali pod plaščem boja za svobodo.

In revolucijo bi zagovarjali za dnevnopolitične potrebe; seveda ne maramo bogatih, ne maramo kapitalizma, ne maramo zasebne lastnine, ne maramo tujcev, ne maramo Cerkve … Da bi imela revolucija v letih 1941-1945 vsaj zasilno legitimnost, je treba biti proti temeljem sodobnih zahodnih sistemov še danes. In držati vrednotno os naroda nekje na pol poti v Severno Korejo. Vse, da bi le imeli lepšo preteklost.

Dobri ljudje

Na državni proslavi je predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez med drugim dejal: "Včasih je za zmago teme dovolj že, da ljudje ne storijo ničesar. Da so tiho." Citat spominja na iskrico angleškega razsvetljenca Edmunda Burka: "Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar."

Težava časa druge svetovne vojne na Slovenskem je, da smo imeli dve zli in dve skupini dobrih ljudi. Vsaj potrudili bi se lahko stvari tako razumeti.

Uporniki bodo rekli, da bi nacistično zlo zmagalo, če oni ne bi storili ničesar. Protirevolucionarna stran si je tam nekje sredi leta 1942 rekla, da če ne bodo ukrepali, bo zmagalo zlo, ki je do takrat zakrivilo smrt 941 "razrednih sovražnikov". In so organizirali samoobrambo, imenovano vaške straže. Preostalo je zgodovina. In ni lepa.

Ni pa samo grda. Dobri ljudje med partizani in domobranci so nekaj storili, da ne bi zmagalo zlo. Uporniki so zlo videli v okupatorjih, vaški stražarji in domobranci v revolucionarjih. V tej polovici zgodbe so imeli prav. Vzemimo jim to za dobro. Spoštujmo, da so nekaj naredili, da ne bi zmagala tema. Eni in drugi!

Kdo bo odklel Slovenijo

Niso bili eni samo dobri in drugi samo slabi. Upor je bil plemenit, kolaboracija grda, ampak dokler ne bo v slovenskem javnem prostoru prevladalo spoznanje, da je bilo zganjanje revolucije v zavetju okupacije tudi zavržno in da bi brez revolucije v največji meri izostala tudi kolaboracija, za take praznike ne bo miru.

Išče se avtoriteta, ki bo Slovencem to dopovedala.