Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
6. 4. 2011,
7.26

Osveženo pred

8 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Sreda, 6. 4. 2011, 7.26

8 let, 4 mesece

Direktive zdaj hočemo!

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Prispevek, v katerem avtor občudujoče spozna, kako neprimerneje učinkovitejše so direktive namesto razmišljanja.

Marca so me povabili v Leipzig na knjižni sejem in šel sem s strahom. Ko sem pred leti v Frankfurtu gledal sramotenje Slovenije, ki so ga imenovali kulturna predstavitev, sem sklenil, da mi pač ni treba biti priča temu, na kar nimam vpliva. Pričakovanja so se na srečo izneverila: stojnica majhna (torej ne plačujemo več prazne kvadrature), a polna katalogov (smo se končno preusmerili na vsebine?), slovensko osebje pa zagnano in motivirano. Juhu! Bolj znani Frankfurt je poslovni sejem, kjer se srečujejo agenti in založniki in ga na vsem ljubem svetu samo v kulturni redakciji RTV Slovenija leto za letom napovedujejo kot praznik ljubiteljev knjige. Leipzig je moral najti svojo tržno nišo, zato se je obrnil k občinstvu, za katerega je Frankfurt večinoma zaprt, in k avtorjem, ki v Frankfurtu pridejo prav le, če je med poslovnimi pogovori treba koga poslati po cigarete. Mladina in obiski sejmov Kako književnost približati mladim, je vprašanje, ki si ga zastavljajo pri nas in v Nemčiji, odgovora pa sta povsem različna. V Leipzigu imajo prost vstop tisti, ki pridejo napravljeni v svoje priljubljene junake. Sejmišče je polno bolj ali manj domiselnih likov, mladina z žarečimi obrazi primerja stvaritve drug drugega, se fotografira, tekmuje, zbira in se očitno zabava. Zato so seveda morali eno celo halo posvetiti stripom, pustolovščinam, turnirjem, delavnicam in tako dalje. Strašanska organizacija, ki je resda napolnila dvorane, a mi vzbudila pomilovalno misel: "Kakšni tepci! Čemu se tako trudijo? Mar res ne vedo, da imamo v Sloveniji veliko preprostejši način za doseganje rezultatov, ki se imenuje direktiva?"

Kapitalizem je obsojen na propad, ker je preprosto prezapleten. V navedenem primeru odvisen od inspiracije, potem zahtevne organizacije in mogoče je, da bo šlo kaj narobe. Pri naši metodi direktive ni nobenega truda in tveganja. Šolski šef reče: "Vsi na sejem!" In tudi slovenski knjižni sejem je poln mladine, ki se potika od stojnice do stojnice z zdolgočasenimi obrazi in trpečimi očmi ter si tako približa pravo domačo literaturo. Kako je naša metoda neprimerno učinkovitejša! Ukaz – izvedba: statistike pa enake! Prav gotovo je tudi pri nas na kvadratni meter enako število obiskovalcev kot v Leipzigu.

To še ni vse: če nemška mladina teka naokoli z veseljem in spodbudo, naša pod direktivo trpi, se pritožuje in tarna ter se torej pripravlja na odraslo življenje v Sloveniji.

V dobi ekologije je direktiva tudi energetsko varčna: nobene porabe možganov z inovacijami, le kratek ukaz in že so rezultati vidni.

Za vse se najde direktiva

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika direktiva pomeni "smernico, navodilo za delo, ravnanje, ki ga daje višji organ nižjim", kar ponazorijo s primerom "direktive od zgoraj". Gospodar torej pove, mi pa se delamo, da izvajamo.

Če malo razmislimo, je direktiva temelj vsega našega podjetništva. Se spomnite zadnjega reševanja Mure? Po forumih je grmelo od poslovnih nasvetov, recimo: Vsak v javni upravi mora kupiti toliko in toliko Murinih oblek na leto. Vse uniforme v državi mora sešiti Mura. In tako dalje. Kaj je to drugega kot reševanje z direktivo?

Pa NLB, Mercator …, direktiva na direktivo: sto milijonov sem, dvesto tja, ukaz pade, milijoni letijo.

Svetle tradicije fevdalizma segajo prek socializma do najsodobnejših trendov. Oni dan berem poslovno pobudo nepremičninarja nove generacije, ki mu je na zalogi ostalo nekaj malega nepremičnin. Najprej ugotovi, da Slovenija potrebuje trg najemniških stanovanj (res je!) in nato obrazloži svoj predlog: "Mlada družina bi plačala 200 evrov najemnine, država pa bi prispevala 500 evrov na mesec. Tako bi se z najemnino 700 evrov na mesec najem tržno splačal." Na prvi pogled begajoče – država bi mu dajala denar, kar naj bi pomenilo plačilo trga? A le dokler ne ugotovite, da gre za prastar način razmišljanja, direktivo, maskirano za sodobne čase.

Slovensko tržno gospodarstvo je direktiva, ki se sramuje svojega naziva. Posega po vseh mogočih imenih, da bi ustvarila videz raznolikosti namesto enotnosti, s katero je vraščena v nas, nas polni in nam nudi edini možni okvir razmišljanja.

Večina slovenskih poslovnih idej je v resnici le direktiv. Za njihov uspeh ni pomembno, kako se bo odzval trg, marveč višina položaja v hierarhiji, s katerega so bile ukazane.

Gospodar nekje zgoraj, ki bo že vedel, kaj je dobro za nas, in nam bo dal jasne ukaze, se odraža v vsakem odtenku naše družbe. Od premierja, ki mu vsi očitajo nejasne direktive, prek celih delov gospodarstva, ki jih pokonci drži le še direktiva, do šolskega sistema, ki izobražuje za izvrševanje direktiv. Če ostanemo brez direktive, sledi prepir, saj se, navajeni ukazov, ne moremo dogovoriti sami.

Čakajoč na direktivo

Na letalu iz Leipziga sem bral pritoževanje staršev: otrokom so svetovalci rekli, naj študirajo ekonomijo, zdaj pa ne dobijo službe. Obnovimo še enkrat, a brez leporečja: Šli so k svetovalcu po direktivo, kam naj se vpišejo. Ta jim je rekel: ekonomija! Tlačani so pohlevno izpolnili (ni govora o kakršnikoli dejavnosti – kaj jih zanima, kaj bi radi in tako dalje), nakar jih je gospodar razočaral: ne da jim službe! Kako, pa saj smo ga ubogali? Počutijo se prevarane, ker ni direktive, ki bi mladini podelila zaposlitve.

Tistim, ki se odločajo za srednje ali visoko šolanje, bi morali svetovalci povedati, da se v sodobnem zahodnem svetu službe ne delijo z direktivami, marveč, podobno kot vstop na leipziški sejem, ustvariti je treba zadosti zanimiv lik, da pridete v igro.

Zahodni guruju trdijo, da je prišla doba, ko si bomo morali službe narediti kar sami. Pretiravajo, določen del populacije tega pač ni sposoben in bo vedno odvisen od drugih, da jim ustvari delo. Slovenska težava je v tem, da je ves sistem zastavljen in nastavljen za tovrstno pasivno razmišljanje – vsaj univerzitetno izobraženim bi moralo postati jasno, da šolanje ni le čakanje na dodelitev zaposlitve.

PS: Med popravljanjem besedila sem na zaslonu zagledal izjavo Bineta Kordeža: "Škoda, da nekdo ni že prej prepovedal kreditiranja menedžerskih prevzemov." Človek, ki je aktivno tvegal in izgubil, svoj poslovni in moralni neuspeh postavlja v edino območje, kjer bo vzbudil sočutje Slovencev – v cono brez direktiv. Nekdo (Gospodar!) je pač pozabil izdati direktivo, da so tajkuni prepovedani, in so zato nastali. Kako preprosta je naša zgodovina! Uspešnejše države nam jo zagotovo zavidajo.

Ne spreglejte