Dežela zelenja in reklam

Banksy, tisti ulični umetnik, čigar dela so videli praktično vsi, njegovega obraza pa praktično nihče, je nekoč izjavil, da je katerikoli oglas na javnem mestu, ki ti ne dovoljuje izbire, ali ga boš videl ali ne, pravzaprav tvoj. Lahko ga vzameš, preurediš in znova uporabiš. Kot svojevrstno recikliranje tistega, čemur ne moreš ubežati. Materiala je dandanes več kot dovolj in nenehno raste, čeprav se nam je že pred leti zdelo, da več plakatov vseh velikosti in barv skoraj ne more biti. Proti reklamam v poštnih nabiralnikih se lahko precej uspešno borimo s preprosto nalepko (ki seveda ni zastonj), kako pa naj se borimo proti "splakatiziranosti" našega celotnega zornega kota, kadarkoli stopimo iz stanovanja? Oglasi nas gledajo skoraj z vsakega kvadratnega metra urbanega prostora, stojala so vgrajena ob vsaki cesti, ki ima ob sebi več kot tisti minimalni potrebni prostor za pločnik in kolesarsko stezo. Ko sem se pred tedni na poti v službo spotaknila ob razkopan pločnik, sem glede na obliko odrezanega asfalta brez razmisleka domnevala, da gre za optiko. Ti pasovi razkopanega asfalta mi bodo v spominu očitno za vedno ostali kot poseg zaradi polaganja optičnega omrežja. No, seveda ni šlo za optiko, ampak za montažo nove oglasne table, ki je tudi primerno osvetljena, da si lahko bolje ogledamo najnovejše modele vozil, telefonov in nedomiselnih ribjih kampanj. Manjše obcestne table pač niso bile dovolj, zato je bilo treba postaviti še eno večjo, dvignjeno. No, pa je šel moj idealni položaj za fotografiranje obzorja nad Ljubljanskim gradom kar iz mravlje perspektive …

Za zvoke, ki jih slišimo, a ne registriramo, poznamo izraz beli šum. Kako pa pravimo stvarem, ki jih vidimo, a smo nanje že tako navajeni, da jih ne opazimo več zares? V reklamo ovitega avtobusa sicer ne moreš kar tako zgrešiti (še posebej, če se voziš v njem), saj je vendar videti kot potujoča gigantska slaščica iz avtomata; tudi avtobusne postaje so včasih prav genialno opremljene z reklamami, ki onemogočajo preglednost in prehodnost, ampak saj veste, brez reklam ne bi bilo sredstev za kakšne druge zadeve, ki si jih vsi želimo. LPP na primer potujoče reklame, v katerih se smemo peljati tudi potniki, omogoča zaradi že skoraj pregovorne izgube, ki jo prinaša javni potniški sistem. Izgovori za prenasičenost z oglasi so različni, razlog pa je seveda samo en.

Ker smo tako zasičeni z oglasi, ki se stapljajo v eno veliko pisano gmoto, ni nič čudnega, da nas je pohlep prignal do drugačnih, opaznejših reklam. Agresivnejših. In voilà, tukaj so svetlobne reklame. Na srečo je dan že daljši, pa se mi zjutraj ne dogaja več, da bi zmedeno buljila v nebo in se spraševala, zakaj je rožnate barve. Ne, ni prihod gaylienov, ampak "samo" brutalno svetla svetlobna reklama na vrhu TR3, ki je iz meni neznanih razlogov dejansko sprejemljiva (no, recimo raje dovoljena, ker sprejemljiva vsekakor ni). Sploh nočem vedeti, kako je živeti v stanovanjih, ki imajo pogled na to nočno sonce. Nekaj podobnega se dogaja pri Šestici na Slovenski, kjer svetlobna tabla mestni živelj v nočnih urah (pozimi pa še dlje) redno obdaruje z začasno oslepitvijo. Kaj ti pomaga, če si opazen, ko ljudje zaradi svetlobnega kontrasta (ali v primeru TR3 tudi zaradi oddaljenosti) tako ali tako ne morejo razbrati sporočila?

Morda smo res ena najbolj zelenih držav, a ne dvomim, da smo tudi ena najbolj poplakatiranih. Med množico oglasov lahko vidiš tudi takšnega, ki na plakatih ob cesti oglašuje reklamni katalog – edino zadevo, ki jo lahko v nabiralniku najdete v večjem številu kot račune. Menda te računi vedno najdejo, ampak mislim, da so pri tem še bolj zanesljive reklame. Tudi v mestu imate več možnosti, da naletite na prizorišče snemanja oglasa kot pa na filmsko ekipo, in sploh ne bi bila presenečena, če bi se enkrat izkazalo, da vsi skupaj pravzaprav nastopamo v eni veliki reklami – kar s svojimi na daleč prepoznavnimi adidaskami, iphoni in plašči desigual v resnici tako ali tako počnemo. Če smo ljudje torej hodeče zastonjske reklame, kje se potem konča Banksyjeva misel, da lahko oglase, ki se jim ne moreš izogniti, predelaš po svoje?

Poplava oglasnih veleplakatov je sprožila tudi peticijo za ustavitev prekomernega plakatiranja slovenske pokrajine. To področje je tako divje, da po pisanju pobudnikov nihče pravzaprav ne ve, koliko takšnih oglasov se bohoti po državi. Ocene se gibljejo med 7 tisoč in 10 tisoč veleplakati, ki so del fasad ali pokrajine in spreminjajo naš pogled na okolico. In te ocene sploh ne vključujejo tistih manjših oglasnih vitrin, ki se vrstijo ob vseh mestnih cestah. Le želim si lahko, da bi jih za svoje vzeli tudi ulični umetniki in jih uporabili kot platno. Pravzaprav bi jih za svoje platno morali vzeti vsi – izražanje umetniške žilice dokazano sprošča in tako ali tako smo vsi pod stresom. Tudi zaradi nasilnega oglaševanja. Raje nasilje nad oglasi kot nasilje z oglasi.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.