Čuvaji Fritzlove kleti

Z zdaj že nekdanjim generalnim direktorjem UKC Ljubljana Andražem Kopačem sva sedela pred dobrim mesecem, 17. novembra. Bil je petek, zgodaj popoldne, v času kosila. Dobro uro sva se gledala čez mizo. Danes nisem prepričan, da bi ga prepoznal, če bi šel mimo mene.

A najprej okvir. Ljubljanski klinični center ima več kot osem tisoč zaposlenih. Za občutek: Mercator je edini gospodarski sistem v tej državi z več zaposlenimi od UKC Ljubljana. Gorenjska Alpina, tovarna športnih čevljev, ima dobrih 300 zaposlenih.

Med letoma 2003 in 2006, ko jo je vodil 45-letni magister ekonomije, sicer pa strojni inženir Andraž Kopač, je delovala kot tipično družinsko podjetje. Formalno vodenje Alpine mu je pri 31 letih prepustil stric, zato je med zaposlenimi hitro dobil pomenljiv vzdevek - Daljinec. Njegov oče je bil direktor splošnega sektorja, njegov brat direktor prodaje. Lahko bi rekli tudi varno okolje dogovorne ekonomije.

Srečanje

Začelo se je 16. novembra, malo pred deseto zvečer. Neposredno po seji sveta UKC, na kateri so Kopača seznanili s predlogom za njegovo razrešitev, je iz kabineta na Zaloški priletel SMS: ''Prideta oba.'' Generalni direktor in strokovna direktorica največje bolnišnice v državi sta mi potrdila, da bosta na očitke že naslednji dan ekskluzivno odgovorila v oddaji Močno srce na Planet TV. Z režiserjem sva ravno pisala scenarij.

Pogovor bi morali posneti v petek ob 13. uri. Izjemoma, na željo obeh gostov, ker sta zvečer že zasedena. A sem bil ob enih namesto v studiu v pisarni generalnega direktorja UKC, kamor so me povabili, da šef pojasni, zakaj ga v oddajo ne bo. Kriv naj bi bil članek na naši spletni strani, v katerem je bilo 'facti bruti' opisanih nekaj tragičnih primerov z otroške srčne kirurgije. Zmotile so jih tudi izjave, citiram: ''Nekaterih zmanipuliranih staršev.''

Ljubljanski klinični center ima več kot 8.000 zaposlenih. Za občutek: Mercator je edini gospodarski sistem v tej državi z več zaposlenimi od UKC Ljubljana. Foto: Klemen Korenjak

UKC na daljinca

Sestanek je močno spominjal na dogajanje v družinski tovarni, ki ga je Kopač poznal iz Alpine. Vse je opravila predstavnica za odnose z javnostmi. On je, kot na daljincu, sedel in molčal, ko je sodelavka razlagala, da šef ni več prepričan, ali bo šla oddaja res v dogovorjeno smer.

Potem je dolgo govorila strokovna direktorica. Kaj vse sta s šefom naredila za ureditev razmer na otroški kardiologiji. O političnih motivih za njuno zamenjavo. In o slabih izkušnjah z nekaterimi mediji, zaradi katerih ni več zaupanja, pri čemer je celo dodala, da je bilo v našem studiu vedno vse korektno.  

In potem sem dolgo govoril še sam: da je edini namen oddaje njun javni odgovor na očitke sveta UKC. Da jima ne bomo očitali posameznih smrtnih primerov, ker je jasno, da magister ekonomije ni stal zraven s skalpelom, niti ne more poznati vsakega primera posebej. In ne nazadnje, da oddaja ni v živo in se pozamezni segmenti v skrajnem primeru lahko posnamejo tudi večkrat, če bi bilo res treba.

Kopač je ves čas nezaupljivo molčal in ob skupni ugotovitvi vseh preostalih, da je javni odgovor v bistvu edino, kar ostane direktorju pred razrešitvijo, nervozno pogledal na uro in rekel, da mu zdaj ''časovno ne znese več''.

Strahovi čudežnega dečka

Gledal sem tega 'benignega' človeka, kot takim kadrom, ki jih izbere politika, stroka pa samo formalno potrdi, rad reče znanec, ki občasno sodeluje v kadrovskih postopkih na ravni države. Benigen: nenevaren, neškodljiv. Čudežni deček družinske firme je vidno trepetal pred novinarjem in pred scenarijem oddaje, ki sem mu ga prišel brez vsake agende dobesedno položit na mizo. Pozneje sem slišal celo, da ga je zmotilo, ker mu nisem na sestanek vnaprej prinesel vseh vprašanj?!

Gledal sem ga in si mislil, kako mora šele trepetati pred politiki, kako nemočnega se šele počuti, ko mu na vrata potrkajo lobisti v imenu interesov, vrednih več 10 milijonov evrov. Kako bi takšen zmogel presekati že desetletja ugrabljene denarne tokove v največji državni bolnišnici?

Tudi naša država spominja na bančni rop, v katerega smo vsi vnaprej privolili.      Foto: Thinkstock

V Fritzlovi kleti

Cel kup ljudi obstaja, ki so dobesedno ustvarjeni za zvijanje rok. Stockholmski sindrom sredi Ljubljane. Saj veste, ko žrtev razvije čustveno navezanost na svojega mučitelja. Na marsikaj so pripravljeni, samo da ostanejo v predvidljivem okolju fikusa, obdani s štirimi stenami in vojsko strokovnih služb, za ceno nove alineje v samo na videz bleščečem življenjepisu.

Zaradi njih ta država pogosto spominja na klet avstrijskega monstruma Jozefa Fritzla. V kateri vrata na svobodo za hip celo ostanejo priprta. A jih nihče ne steče odpret. Ker je otopelost že prevelika. Ker so v kleti vsaj znana pravila igre, ker pobeg v bistvu pomeni samo še večjo ujetost.

To so čuvaji Fritzlove kleti, ki gospodarja na koncu še prosijo, naj bo razrešitev nekrivdna, preden jih ta krivdno zamenja, saj so se vendar ves čas obnašali, kot da so nečesa krivi.   

Ironično, da je stockholmski sindrom dobil ime po bančnem ropu. Po šestih dneh so talci stopili v bran ugrabitelju. In tudi naša država spominja na bančni rop, v katerega smo vsi vnaprej privolili.