Čigav je Trst

Tokrat za spremembo ne pišem od daleč, tokrat sem skoraj doma. Sedim na balkonu hotela Piran in tipkam v poznopopoldanski bleščavi sonca, ki visi nad Piranskim zalivom. S komolcem se skoraj dotikam Savudrijskega polotoka. Nenadoma se kruto zavem naše ujetosti v celinsko morje, ki se izteka v Tržaški zaliv. Majhni smo, celo tu, kjer se soočamo z morjem, ki je simbolizirana brezmejnost, smo majhni. In strah me je, da nam ni pomoči. Dva milijona ljudi, ki bi morali presegati sami sebe, kričati v svoji enkratni sposobnosti preživetja v germansko-romanskem morju, ki nas obdaja, je tragično ujetih v plitev zaliv povprečnosti in omejenosti. Poslušam valove, ki se zaletavajo ob obalo. Pljuskanje morja se meša z instrumentalno glasbo, ki prihaja iz bližnje kavarne. Toda ta prostor, četudi v svojem imenu nosi besedo kavarna, v resnici nima v sebi prav nič kavarniškega. V Piranu, ki si nikoli ne bo opomogel od nasilnega posega dveh človeka nevrednih režimov – kar je v filmu Piran Pirano za naše razmere zelo nepristransko prikazal scenarist Goran Vojnović –, ni prostora za pravo kavarno. Če bi mogoče bila, v njej skoraj ne bi bilo gostov. Morda bi vanjo zahajali tujci, turisti. In ducat piranskih staroselcev. In to je tudi vse, kar ta kraj, ta kulisa Mediterana premore, me skorajda zmrazi. Na terasi znamenite in bržkone tudi edine piranske kavarne, ki to v resnici ni, sem pred nekaj urami pil čaj s prijateljico, ki je prava, pristna Pirančanka, kot se včasih skromno pohvali. Takšnih duš je malo. Najbrž jo imam tudi zato rad. Ker je, kar je. Človek in meščan mesta, ki nima identitete. Sočustvujem in trpim z njo. Že nekaj mesecev se nisva videla, zato je najin pogovor prisrčno spontan. Resno razmišljam, me preseneti sredi pogovora, da bi se odselila. Zdrznem se. Pozorno jo poslušam. Resignirano nadaljuje, da pravzaprav beži iz mesta, v katerem se nič ne spreminja. Sploh pa ne gre na bolje. Mestni veljaki se menjajo, mesto ostaja enako zapuščeno, neurejeno in brez volje do življenja. O tem sem sicer že nekaj slišal, a vseeno me zanima, kakšen je Piran skozi oči staroselke; je namreč nekaj povsem drugega od idiličnega mesta na slovenski Obali, kot ga vidijo Ljubljančani in preostali "forešti". Vsi tisti, ki jih pravi Pirančani, kolikor jih je sploh še ostalo, gledajo z mešanico začudenja in blagega prezira. Nič jim ne zamerim. Vem, kaj čutijo. I. Sonce pripeka na terasi kavarne, ki ni kavarna, jaz pa poslušam zgodbo o izčrpanem mestu razpokanih in okrušenih fasad, vegastih hiš in neočiščenih ulic, slišim pripoved o smrdljivih smetnjakih, zaradi katerih je življenje domačinov poleti prekleto. Piran je tudi kraj največjega prometnega absurda v državi. In povrhu tega je na oblasti župan, ki ga je izvolilo ljudstvo samo zato, da mu v obsesiji s politično korektnostjo ne bi očitali rasne diskriminacije, bognedaj. Pazljivo poslušam sogovornico in zraven srkam zeleni čaj z medom. Čajno žličko sem nekaj minut pred tem zamenjal, kajti v kavarni, ki ni kavarna, se lahko zgodi, da so čajne žličke kdaj pa kdaj tudi neumite, nečiste. Tega sem vajen iz srednje in jugovzhodne Azije. V domovini se to redkeje zgodi. A ko se, ohranjam dobro razpoloženje in se ne razburjam. Moja kavna žlička je bila na hrbtni strani umazana od kavne usedline. Incident me je spravil v dobro voljo. Nočem komplicirati, ker nikakor nisem Ljubljančan. Zgolj po kraju rojstva. Pozitivni odnos do pripetljaja se mi obrestuje. Natakar me je namreč presenetil, kajti premore celo nekaj smisla za črni humor. Opravičil se sicer ni, ampak tega v Sloveniji od natakarja, čigar poklic je tako ali tako statusni simbol, nima smisla pričakovati. Natakar v kavarni, ki to v resnici ni, se mi prešerno zasmeje. Saj ni tako grozno, reče. Morda so jo umazali džankiji, ko so si greli heroin. Malce sem vseeno šokiran, zato mu ne vrnem nasmeška, temveč zgolj vzamem novo, tokrat čisto čajno žličko. Nemo propheta in patria sua, so modrovali stari Latinci. Ko si v lastni domovini tujec, včasih ostaneš (tudi) brez besed. Čim prej moram spet na pot, pomislim. Predolgo sem že doma. Natakarjeva tertium comparationis na narkomanijo v Piranu je zgodba zase. Kolikor slišim, je to zlo svojevrstni fenomen nesrečne slovenske Obale, katere nacionalna struktura se je po eksodusu italijanskih staroselcev dramatično spremenila. Dokler nisem spoznal nekaj izvornih prebivalcev slovenske Obale, se tega sploh nisem zavedal. V šoli nas tega niso učili. Pa nas bi morali, da bi sleherni Janez in Micka znala z roko pokazati na zemljevidu tudi tisti del Tržaškega zaliva, ki je bil zgodovinsko poseljen s Slovenci, od Barkovelj do Tržiča. Svetovno znana regata pred Trstom bi se lahko imenovala tudi Barkovljanka. Ker v resnici to tudi je. Ampak Ljubljančani ji raje rečejo Barcolana. Se sliši bolj svetovljansko. Bolj nobel. Morda zaradi tega vedno manj ljubim Ljubljančane. In Ljubljančanke, če sem povsem iskren … Ko razmišljam o Slovencih na Obali, na južnem Primorskem in v zamejstvu, mi vedno znova na misel prihaja Boris Pahor s svojo neobrušeno, neponarejeno in srčno kritiko Ljubljane, ki na najzahodnejše dele svojega nacionalnega in etničnega ozemlja gleda skozi prizmo nedeljskega turizma in nakupovalne mrzlice na ulicah Trsta. Ljubljana ima še vedno kompleks provincialne prestolnice napol pomeščanjenega kmetstva, ki se zaveda, da je bil "Tergešt" nekoč največje slovensko mesto, svetovljansko, multikulturno pristanišče visoke kulture; severnojadransko mesto z največjim in vsekakor najlepšim trgom – današnji Trg italijanske enotnosti, Piazza Unita d'Italia, kaj pa je lahko drugega! – v vsem Mediteranu. Niti katalonska Barcelona se ne more pohvaliti s takšnim razkošjem prostora in urbane arhitekture. V tem pogledu je Trst enkraten in neponovljiv. Toda … … kot vsak totalitarizem je tudi fašizem uničil vse, kar je stoletja gradilo in bogatilo Trst; v samo dveh desetletjih je dodobra opustošil multikulturnost in sožitje med meščanstvom romanskega, germanskega in slovanskega rodu. Vse posledice tega barbarskega divjanja niti po sedemdesetih letih še niso odpravljene. Če danes v Trstu, ki je bil nekoč dvo- ali celo trojezično mesto, z natakarjem v kavarni poskušate govoriti slovensko, vas bo samo debelo pogledal. V najslabšem primeru bo padla celo kakšna neprimerna opazka. Morda se prav zaradi tega v nekoč največjem slovenskem mestu vedno počutim superiorno. Trst je naš, če ne geografsko, pa vsaj emotivno. Tega nam nihče ne more vzeti. Moji italijanski prijatelji bi me, če bi znali slovensko in brali ta zapis, samo začudeno gledali. Ampak jaz si to lahko privoščim. Moja prababica je bila slovenska Tržačanka! II. Trst je bil nekoč celo bolj slovenski od propadajočega Pirana, v katerem pišem ta zapis o identiteti dveh mest. Trst ima svojo identiteto, ki ni zgolj italijanska. Je tudi avstrijska, slovenska, hrvaška, judovska in češka. Kje je na primer danes intelektualno vzdušje stoletne kavarne San Marco, ki jo je tik pred izbruhom I. svetovne vojne odprl Marko Lovrinovič, Istran iz Poreča? Kaj je ostalo od svetovljanske atmosfere tiste kavarne, v katero so zahajali James Joyce, Italo Svevo, Umberto Saba in druga vélika imena italijanske in svetovne književnosti? Koliko nepopravljive škode je prinesla I. svetovna vojna, po kateri je srednja Evropa – kot se bo mnogo let pozneje cinično pošalil slovenske matere sin Peter Handke – (p)ostala zgolj "meteorološki pojem". Danes je San Marco kraj spominov na staro slavo. Edino, kar mu daje poseben čar, je majhna miza v enem izmed kotov, za katero kak večer sedi Claudio Magris, sijajni pisec srednje Evrope, goreči borec proti nacionalizmom majhnih glav in zaveznik svobodnega duha prostora, ki se razteza od Jadrana in Alp do mogočne Donave. V tem tihem, skromnem kotu kavarne San Marco isti Magris morda piše kak odstavek za enega izmed svojih naslednjih romanov. Junak liberalnega, svetovljanskega mesta v zalivu in osovraženi pisec zatohle, fašistične malomeščanske tržaške srenje. (Medklic: če vas zanima zgodovina te kavarne, priporočam v branje knjigo Al Caffe San Marco, Storia Arte e Lettere di un Caffe Triestino, ki jo je napisal Stelio Vinci.) Fašizem, ki je zdesetkal multikulturni Trst in njegovo rodovitno zaledje, v katerem so večinoma živeli Slovenci, in poznejša II. svetovna vojna še nista končala na pokopališču. Še danes se čutita za prenovljenimi fasadami mestnih palač in meščanskih blokov. Človeška mizerija slaboumne ideologije še živi; obujajo jo primitivne strasti nočnih banditov, ki z grafiti žalijo Slovence, prezirajo "Ščave" in vsake toliko strahopetno in podlo zažgejo slovenski otroški vrtec. Do takšnih nesrečnih duš lahko moderen Evropejec čuti samo pomilovanje. Toda škoda je v vsakem primeru storjena; nacionalizem ubija prijateljstvo in sožitje med narodi. Prekletstvo Trsta je njegov počasni zaton. Nekdanji intelektualni naboj se je v desetletjih železne zavese, ki se je spustila od Baltika do Jadrana, porazgubil, meščani so se pomešali s prišleki in nove meje so zabrisale stare vezi. Najprej fašizem v svoji morilski strasti, pozneje komunizem s svojim delirijem. Obe obliki človeške norosti sta dobesedno obglavili intelektualni potencial mesta, v katerem je živel in poučeval angleščino James Joyce; tisti James Joyce, ki se je peljal z vlakom skozi Ljubljano in ni hotel izstopiti, ker mu ni bila všeč. Da, tako zelo je danes padel Trst in tako zelo je napredovala Ljubljana. Tudi po zaslugi trenutnega župana, četudi mu to številni borci za pravičnost in slovenstvo krčevito odrekajo. Bodimo vsaj za trenutek pošteni. III. Iz Trsta se vedno znova vračam na našo Obalo, v čarni Piran, ki je bil nekoč neprimerljivo lepši. Prav danes, med kosilom v hotelski jedilnici, sem se zastrmel v črno-belo fotografijo tega mesta, posneto pred stoletjem. Skoraj nisem prepoznal zahodne vedute sodobnega Pirana; spominjala me je na Rovinj, na strmo padajoče hiše, pred katerimi se peni Jadransko morje. Zdaj se vračam k prijateljici, znova sva v kavarni, ki to v resnici ni, govoriva o sedanjosti, o težavah našega časa in temnopoltem županu, zaradi katerega je Piran prišel celo na CNN, tako imenitno in neverjetno se je namreč zdelo ameriški globalni televiziji, da je neko vzhodnoevropsko mesto za svojega načelnika izvolilo Afričana. Zato so temu fenomenu posvetili posebno pozornost. Smešno se mi zdi vse skupaj. In tragično obenem. Toda takšen je naš čas. Očitno ga še nismo sposobni prerasti, se dvigniti nad njegovo pritlikavost. Na eni strani "njihov" Trst s svojo nepriznano in prezirano slovensko preteklostjo, ki ga je stoletja bogatila, dokler ni naredila svoje ideologija in uničila vse, kar plemeniti narode in kulture. Na drugi strani zaliva lebdi "naš" Piran, ves majhen in nebogljen v svojem iskanju izginule identitete. In nenadoma se mi zazdi, da gre za eno in isto zgodbo; za pripoved o zalivu, ki ga je razdelila človeška slaboumnost. In verjamem, da bo prišel čas, ko se bo dvignilo morje in izmilo vso to nesnago nazaj v kanalizacijo zgodovine …