Sreda, 13. 6. 2012, 10.30
7 let, 1 mesec
Bum po najšibkejšem!
Naj poskusim narediti sistematičen pregled stanja za nekoga, ki o vsem skupaj ne ve ničesar, ali pa še huje, je neposredno vpleten in je povsem izgubil pregled.
Prihodnji čas: kultura in umetnost, ki bosta šele nastali. Spodbujanje ustvarjalnosti. Primer: štipendija za nastanek nove opere, romana, filma … Sedanji čas: tisto, kar že ustvarjena dela posreduje odjemalcu. Gledališča, koncertne dvorane, knjižnice ... Pretekli čas: naša dediščina, recimo stavbe, arhivi, muzejske zbirke ...
Kulturno delo potuje iz prihodnjega časa prek sedanjega v arhiv preteklosti. Razmerje med financiranjem posameznih delov mora biti skladno, vedno pa odraža duh naroda. Slovenstvo je pasivna, tradicionalna, egalitaristična družba, torej lahko mirno stavite, da bomo pri nas največ vlagali v pretekli čas, precej v sedanji, čim manj možno pa v prihodnji.
Po poglejmo vsak del kulturnega področja pobliže.
Inštitucij imamo mnogo, prepustimo besedo nekdanji ministrici Majdi Širci: "Več kot sto milijonov skupaj s plačami, materialnimi in ostalimi programskimi stroški, za skoraj sedemdeset javnih zavodov – 28 državnih in več kot 40 lokalnih."
Drznil si bom omeniti še sistem, o katerem si nihče ne drzne govoriti in je pri nas predimenzioniran podobno kot bolnišnični: knjižnice.
Recimo še besedo o tako imenovanih "statusih", ki so bili nekoč mišljeni kot nagrada ustvarjalcem. Tistim, ki bi se najbolj izkazali, bi država plačevala prispevke ali celo plačo/pokojnino. A v ustvarjalnosti je težko tekmovati, naša miselnost blagoslavlja in podpira le tekmovanje v siromaštvu. Glavni kriterij za pridobitev statusa je že dolgo uboštvo – imeti morate prazen bančni račun. Kar je seveda zelo različno po področjih: pisatelji pač dobivajo avtorski honorar na banko, vse je lepo knjiženo, težko je goljufati. Slovenski arhitekti pa rišejo prizidke od zidave obsedenemu narodu in ljudstvu celo rečejo, da mu delajo uslugo, ko zahtevajo plačilo na črno. V resnici lahko birokratom na glas vpijejo, kako so revni, in država jih podpre. Koliko arhitektov je trenutno vpisanih v ta razvid kulturnih delavcev? Petsto (500!). Zakaj ravno oni? Zakaj ne strojniki, programerji, recimo? Zakaj arhitekt, ki leta in desetletja ne zasluži za preživetje, ne bi zamenjal poklica? Naj riše načrte za hobi, popoldne, kot svetujejo nam, pisateljem!
Živimo v državi, ki med poklici najbolj podpira duhovnike in arhitekte. Kaj, če Stožice spremenimo v katedralo? Bomo s tem rešili vse naše težave? Bo Stožigrala postala simbol narodne sprave? Ali pa jo bo treba zaradi finančne krize preurediti v džamijo in jo prodati?
In tako dalje, v nedogled.
V ta "socialni čut" je maskiran strah pred novim, kar vsako ustvarjanje po definiciji je; in boj za ohranjanje starega. Kot vsak socialistični sistem je tudi naš kulturni narejen za povprečneže in ker so povprečni po definiciji točno tisti, ki jih je največ, se vse, kar naj bi bilo novo, takoj spremeni v podporo starega, obstoječega, saj tako zahteva večina.
Nihče ne doume, da bomo staro lahko ohranjali le, dokler bomo ustvarjali novo.
Ko boste brali prepire o ukinjanju Agencije za knjigo ali Filmskega centra, o strašnih prihrankih in podobnih zadevah, se zavedajte, da se vse dogaja skladno z opisanim tepežem iz osnovne šole: bunf po najšibkejšem. Obe agenciji vsaj delno pokrivata nastajanje novega in ukinjanje oziroma omejevanje je skladno s slovenskim sovraštvom do novosti.
Hkrati pa, mar res mislite, da pri nas obstaja politik, ki bi si drznil poseči v sedanji čas naše kulture, v vso to mrežo ugodnosti, institucij in statusov? Kako bi mediji noreli, češ 500 arhitektov je ostalo brez posebnega državnega statusa! Lačni blodijo po cestah, med stavbami, ki so jih sami izrisali. Si predstavljate? Bi bila to sploh še socialna država?!?
Prav tako se nihče ne drzne vtakniti v preteklost, kulturno dediščino in podobno, saj bi trčil ob gradbene barone in Cerkev.
Zato imamo v Sloveniji žal le dve vrsti kulturnih ministrov: - Tiste, ki leporečijo in ne naredijo ničesar. Nasledniku pustijo polne predale predlogov, kaj bo moral narediti. Če bi, ko bo … ministrovanje. - One, ki s kartonom tolčejo po najšibkejšem členu, da iverje leti povsod in se dvigujejo oblaki prahu, ki služi temu, da prekrije dejstvo, kako so sistem in njegovi privilegiji ostali nedotaknjeni. Verjetno še huje, v ozadju sploh ni načrta za reformiranje kulturnega področja. Dajmo potem še malo bolj mahati, da bo še več prahu in se bo še manj videlo.
Če se slovenska kultura ne izvozi, je ne bo več. Z njo pa tudi Slovencev ne.
Kar po zaslugi zdajšnjega sistema nihče ne bo opazil.
Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.