Britansko-ameriško reševanje sveta

Kot da bi z njim hotela prikriti skrajno zamorjeno resnost tem, ki so bile na dnevnem redu. Afganistan, Sirija, Iran – to so le tri imena problemov, pri katerih je več kot očitno, da se nikomur niti ne sanja, kako bi se jih lotil. V vsakem primeru jih bo rešil čas, vprašanje je le, komu bodo njegove rešitve všeč.

Znano je, da Sirija ne gre in ne gre "čez" Varnostni svet. Znano je tudi, zakaj: libijsko resolucijo je Nato po mnenju mnogih interpretiral odločno preveč velikodušno. Eno je zaščititi nedolžne civiliste, nekaj povsem drugega pa pomagati zelo heterogenim paravojaškim skupinam, ki očitno niso priznavale niti tistega osnovnega minimuma, tj. skupnega poveljstva. Mnogih med njimi pri najboljši volji ne bi bilo mogoče opisati drugače kot z izrazom roparske bande. Natova zaščita civilistov se je na koncu zato izkazala vsaj za zelo selektivno.

Sirija se medtem čedalje bolj pogreza v nasilje. Kaj se v resnici dogaja, ni povsem jasno najbrž nikomur, kajti v vse skupaj je vpleteno toliko različnih akterjev, da sta pri ocenah priporočljivi previdnost in zadržanost. Ker Bašar Al Asad zadev ni rešil takrat, ko bi jih moral in bi jih še lahko, je za vse drugo kot za državljansko vojno na žalost najbrž prepozno – v vsakem primeru je človek kot politik absolutna katastrofa. O tem, na čigavi strani je tukaj Iran, ni seveda nobenega dvoma. Sicer pa so ruske kritike v tem primeru zelo umestne: kako to, da so ZDA in druge zahodne države tako zaskrbljene nad usodo sirskih civilistov, ob nasilju nad bahrajnskimi pa ostajajo popolnoma neprizadete? Kako doslednost bi jim človek res težko "očital". Dobro, res je, doslednost v zunanji politiki nikoli ni igrala pretirano pomembnih vlog. Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače? No, dogaja se, ne sicer vsak dan, ampak vseeno, da včasih med besedami in dejanji zazija preveliko brezno. V teh okoliščinah je lahko ravno doslednost tista zasilna brv, ki pomaga premostiti težo argumentov. Stvar je v bistvu preprosta: ko ne gre s silo, ko ne gre niti s še več sile, se pokaže – nemoč sile.

Lahko bi se reklo, da se tako v Afganistanu na najbolj nazoren način kaže nemoč sile, se pravi nezmožnost ameriškega vojaškega nadzorovanja in obvladovanja sveta. Ni največja težava v nepredvidljivosti nasprotnika, veliko bolj boleče je spoznanje, da ne zmoreš zadovoljivo nadzorovati niti svoje lastne vojaške mašinerije, ki postaja sama najbolj nepredvidljiva. "Človeški viri" ostajajo še naprej najšibkejši člen sistema, za katerega tehnika (še vedno) ne zna ponuditi ustreznega odgovora, torej nadomestila. Pri človeku obstaja ena velika nevšečnost, ki jo pomembni strategi nadvse radi spregledajo, namreč da se pod prevelikimi pritiski lahko tudi zlomi. Skratka, čeprav se zdi, da dejstva kažejo nasprotno – raznih nesrečnih naključij, nesreč, nesporazumov je bilo že toliko, da … –, ameriški vojaki vendarle niso "rojeni morilci". To v ustreznih okoliščinah šele postanejo.

Gledano iz perspektive Afganistana in še prej Iraka se na koncu zastavlja vprašanje, kaj lahko ZDA in zahodni zavezniki v zadnji instanci, se pravi s tisto zadnjo opcijo, ki ostane na mizi, v bistvu sploh dosežejo. In pa: le zakaj sta bila Cameron in Obama tako dobre volje?