Četrtek, 8. 5. 2014, 19.12
7 let, 1 mesec
Braniki slovenstva
Naši možgani so narejeni za lovljenje nevarnosti, negativnosti in tako dalje, saj je tisti prednik, ki je spregledal cvet češnje, preživel, oni, ki ni videl tigra, pa pač ne.
Danes bi rad govoril o dobrih novicah, ki niso spregledane, marveč zmanjšane. Lotimo se primerov.
Slovenci se takoj odzovemo:
Ne spreglejte treznega tona prvega komentatorja. Veselje mu ni stopilo v glavo, takoj opozori, da so podobna tekmovanja vsako uro, če ne še pogosteje, mogoče sleherno minuto. Pipistrel je zmagal le na enem izmed njih, poražen pa je ostal na preostalih 525.599 tekmovanjih tisto leto, kar je po vseh objektivnih merilih sramotno, mar ne?
Trezna slovenska javnost takoj postavi novico v prave okvire:
Koga zanima poljski film? Sploh banalen dosežek, saj gre za komedijo. Te zna snemati vsak, mar ne? Pri nas, recimo, nazadnje František Čap in pozneje, vsaj eno, Đuro … Čeprav, prvi je bil Čeh, drugi pa Bosanec … In med njima so minila desetletja … Ah, pustimo zdaj malenkosti.
Takrat sem bil v Sloveniji in opazil sem, kako ga je kritična javnost takoj umestila:
Kot vidite, po Amazonki navzdol lahko plava vsakdo, to ni težava. Prav tako je eden od avtorjev upravičeno opozoril na naš kult dela, ki ga Strel očitno zanemarja, ko poležava med pirajami.
Zmotil sem se, saj je prvi glas takoj povedal, da Panasonicov delež že ne more biti kaj posebnega. Ni povedal, čigav denar bi bil dobrodošel, je pa zatrdil, da razlogov za veselje zagotovo ni. Kar smo že slutili.
Ups, ne. Že prvi komentator stvari postavi na pravo mesto:
Nič ne vem o športu in ne poznam gospoda Kranjca, ampak očitno trenira in osvaja svetovna prvenstva le zato, ker mu dobri ljudje niso povedali, da je vse to brez veze.
Poglejmo zatorej v javno sfero. Radio Slovenija enkrat na leto razpiše natečaj za humoresko in kratko zgodbo ter nato objavi rezultate:
Po objavi je javno nastopil gospod Marjan Strojan, vodja žirije in eden od urednikov te inštitucije, o nagrajencih je povedal naslednje:
Ker je bila ena od nagrajenih zgodb tudi moja, se na tem mestu gospodu Strojanu zahvaljujem, da me je obvaroval pretiranega veselja, saj mi je povedal, da je moral zamižati na eno oko in mi daje nagrado le zaradi svojega dobrega srca, da spodbudi moje pisanje, saj kak profesionalec pa že nisem. Pa preostali srečni dobitniki tudi ne. Občudujem socialni čut njegove inštitucije, ki tako vztrajno podpira nesposobne amaterje.
Začetnik mora torej prebiti skrajen odpor okolice in edini recept za odobravanje sta pasivnost in neaktivnost. Koliko genialnih idej, novih podjetij in uspešnih karier se je torej izgubilo v slovenskem bermudskem trikotniku med hladilnikom, televizorjem in kavčem.
Egalitarne družbe niso nujno usmerjene v preteklost, to je le še dodaten blagoslov slovenstva. Če bi razmišljali o prihodnosti, bi ji morali prilagoditi sedanjost, česar pa nočemo.
Vsi poznamo značilne ameriške zgodbe o uspehu. Nekdo začne z ničle, dobi sodelavce, vlagatelje, uspe mu – v nekem trenutku pa poči, ostane sam – Lonely at the Top, kot poje stara pesem.
Tole malce narišimo:
Kariera je krenila navzgor, potem se je ustalila, mogoče malce krenila navzdol, nenadoma pa udar – bumf, vsi zbežijo.
Kam?
K nekomu, čigar kariera se vzpenja. Če zadevo umestimo še v koordinatni sistem, lahko dobimo nekaj takega:
Torej imamo izjemne posameznike in podjetja, ki se jim na neki točki zalomi (jih zalomijo). Kupci, delavci, stranke … Odidejo k drugemu, pa k tretjemu … In tako dalje.
Kot vidite, jih ni manj, ljudje prav tako poskušajo, vendar jih takoj dobijo po glavi. Podjetnik zaposli človeka ali dva (po navadi svoja znanca, napaka!) in ta nanj takoj začneta gledati kot na Okupatorja in ga zminirata – tako ne more postati zares velik in zaposliti sto ali tisoč ljudi, na primer.
Vzemimo samo primer iz programerskega življenja: Slovenci smo blesteli, dokler je en sam človek lahko sprogramiral ves program. Ko so zadeve postale zapletene, smo izginili, zdaj pa spet cvetimo, ko je doba mobilnih aplikacij (torej znova programov, ki jih lahko naredi en sam človek).
Isto velja za primere umetnikov: dokler snemate obupne filme, jih boste lahko snemali vedno znova, denarja ne bo nikoli zmanjkalo. Takoj ko bi zadeva lahko postala uspešna – hvala, nasvidenje, poskrbeti moramo za svoje reveže.
Slušatelji so mi namreč začeli zatrjevati, da smo zaradi zgodnjega zatiranja karier bolj humana družba – saj ti ljudje ne okusijo slave in bogastva ter grenkega padca v nemilost. Ker jih zatremo takoj, jim s tem prihranimo nemalo čustvenega gibanja. Kar načeloma drži.
Je pa res, da se stanju z malo čustvenega gibanja strokovno reče klinična depresija.
Vsaka družba ima svoje čustvo, ki jo drži skupaj tako, kot je. Pri nas je to zavist. Kako z njo ravnati in kako jo spremeniti, sem govoril v predavanju, ki si ga lahko ogledate tule:
Utihnili so enkrat samkrat, za približno 10 minut, ko je kaskader zlezel v avto, ga pognal, zdivjal po vzletni rampi, v zraku vozilo prekucnil in treščil ob hrib. Z odprtimi usti so strmeli v razdejanje in ko je prvi pred njimi prišel do sape, je takoj rekel: "Kaj, samo en salto je naredil? Jaz bi vsaj dva!"
Na te ljudi se največkrat spomnim, kadar berem odzive na dobre novice.
Eno samo premlevanje, kaj vse bi naredili, kaj vse bi bilo, če …
In tako, med bi in če, mine življenje.