Bonitetne hiše in razredni boj

Če je bil to za finančni svet, kakor so se izrazili v francoskem tisku, "nedogodek", je bil za politiko nekaj povsem drugega. In za politiko je konec koncev tudi šlo, to je Moritz Kraemer, glavni analitik S & P za Evropo, tudi jasno povedal: "Pri vseh državah evroobmočja smo presojali politični dejavnik." Skratka, negativno oceno je dobil decembrski vrh v Bruslju.

Daleč največji vpliv je vse skupaj imelo na Francijo. Ne gre samo za izgubo enega A-ja, marveč tudi za volitve in navsezadnje za sama razmerja znotraj EU. Številni analitiki menijo, da se je s to oceno še povečala razpoka med discipliniranim severom in problematičnim jugom, kamor je zdaj umeščena tudi Francija. Tako se je še okrepila dominacija Nemčije. Odzivi Sarkozyja kažejo, da avtoriteto S & P – čeprav nerad – pravzaprav priznava. Njegov najhujši tekmec Hollande je na drugi strani preračunljivo izkoristil priložnost: "Ni bila znižana ocena Franciji, ampak politiki." Ja, najbrž bi se lahko reklo tudi tako, ampak … Toda najbolj odločen je bil Jean-Luc Mélenchon, predsedniški kandidat Levičarske fronte (Front de gauche): "Bonitetna agencija S & P je napovedala vojno finančnega sveta proti Franciji. Treba se je upreti. Če ne ukreneš nič, se finančni apetit še poveča. To dokazuje kapitulacija Grčije. /…/ Vojna med finančnim svetom in ljudstvom je razglašena. Vsakdo mora izbrati stran, brez izmikanja." Prvi ukrep vidi tako v pritisku na Centralno banko, ki naj bi morala naznaniti, da bo Franciji še naprej posojala po nizkih obrestnih merah.

O tem, kakšno vlogo so igrale bonitetne hiše pri zadnji krizi, je bilo povedanega že veliko, zato tega ni smiselno ponavljati. A namesto da bi jih požgali, odgovorne pa strpali v Guantanamo, je sodišče sprejelo razlago, da je šlo pri vsem skupaj zgolj za "mnenje". Zaradi mnenja pa pač ljudi ni vljudno zapirati. Toda ali gre res le za mnenje? (Dokončno mnenje?) Bonitetne hiše imajo za sabo vendar vso razpoložljivo znanstveno in piarovsko mašinerijo. Se pravi, njihovo mnenje je potemtakem podprto z najnovejšimi znanstvenimi dognanji, torej gre za strogo racionalni diskurz.

Ali je Mélenchonov diskurz potem iracionalen? Človek ima za sabo zelo solidno humanistično izobrazbo – pojem racionalnosti je zmeraj spadal v domeno humanistike –, poleg tega je kot levičar šel skozi dolg in mučen proces samorefleksije. Kaj to pomeni? To pomeni, da se francoska levica dolgo ni bila sposobna kritično spoprijeti s stalinizmom, kar ji brez dvoma ni v čast. Del težav se je gotovo skrival v racionalnem diskurzu režima, s katerim se je legitimiral. Režim je bil znanstven, zato tudi nujen! Mimogrede: tudi Hitlerjev režim je bil zelo racionalen – kakšen Mengele kljub vsemu ni bil ravno laik –, vendar z njim levica ni imela teh težav. No, na podlagi vseh teh izkušenj se je počasi uveljavilo prepričanje, da ne obstaja en racionalni diskurz ali, drugače, da ne obstaja Racionalnost kot taka. (Zlasti pa je nima v lasti tisti 1 odstotek, v imenu katerega govorijo tudi bonitetne hiše.) Obstaja cela množica medsebojno nasprotujočih si diskurzov, od katerih razvija vsak svojo lastno racionalnost.

Mélenchon potemtakem počne natanko tisto, kar bi že dolgo morala početi levica: ustvarja protidiskurz, razvija neko drugo racionalnost, se pravi pluralnost. Pri tem je treba vedeti nekaj: dokler uporabljajo bonitetne hiše diskurz Racionalnosti znotraj t. i. stroke, to ni tako problematično, saj lahko vsakdo reče, da gre pač za nerazgledane idiote (v izvornem pomenu te besede) – konec koncev: ali so racionalni neoliberalci, neokeynesijanci pa ne? –, ko pa začnejo s tem operirati na polju politike, pa postane vse skupaj skrajno nevljudno, idiotsko (v aktualnem pomenu te besede) in nevarno.