Bejbiji

Oni so generacija, ki v razcvetu slovenske različice sockapitalizma ni več dobivala varnih uradniških služb s 40-letno garancijo, ampak samo še nevarne službe brez garancije. Ki so jim jih milostno in z mnogimi pogojniki podeljevale starine, varno zapakirane na svojih socialističnih uradih. Bejbiji so pravzaprav eksperimentalna kapitalistična generacija. Z njimi so eksperimentirali socialistični uradniški čmrlji, ki se niti slučajno niso hoteli odreči privilegijev lastnih socialstičnih lukenj. Ampak so hoteli kapitalizem najprej teoretično preizkusiti na drugih, jasno. Da vidimo, če so novosti zares po meri človeka. Če niso, pač niso za nas, ampak naj jih požrejo drugi. Tisti, ki se ne morejo upreti in braniti, jasno. Tisti, ki (še) nimajo družbenih pozicij in izsiljevalske moči. Bejbiji in socialistične generacije Iz (upravičenega) strahu pred lastnim neznanjem in inoperabilnostjo v novem sistemu pač stare, socialistične generacije niso hotele niti slišati o spremembi svojih življenjskih pravil, ki jih je ukalupil nek drug sistem, ki ni bil usmerjen v proizvodnjo realnih dobrin, ampak v vzdrževanje družbenih odnosov –za ceno nizkega življenjskega stadndarda (in je kljub temu propadel). Socialistične generacije so kljub izkušnji sistemske katastrofe v novi državi za sebe nadaljevale enako nerealen sistem za podaljševanje socializma in ga financirale s perverznim zasegom celotnega družbenega bogastva. Zato za družbeni razvoj in za nove generacije ni ostalo prav nič. Vse je šlo za to, da se ne bi v novih časih prav nič spremenilo. Da bi odgovornost za odločitve in poteze še vedno ostala zgolj teorija, ki nikogar ne udari po riti. Zato je bilo potrebno najemati kredite in žrtvovati prihodnost. Odriniti generacije, ki se niso mogle upirati. Zato je generacija iz osemdesetih nekakšna meja med varno in nevarno zaposlitvijo, med dobro in slabo plačanimi službami, med zastonjskimi stanovanji in 30-letnimi krediti. Redno zaposleni socialistični novinar je dobival za isto količino napisanih člankov vsaj desetkrat več denarja kot njegov nekaj let mlajši honorarni kolega, in to nikoli ni zmotilo novinarjevega pretanjenega socialnega čuta. Čeprav je šlo za enako očitno človeško segregacijo kot pri spolnem, verskem ali rasnem razlikovanju. Generacijski aparthajd Prav nasprotno, vsi ti starci v varnih uradniških luknjah za nedoločen čas s(m)o modrovali o konkurenčnosti in trgu in o tem, kako bi morali biti tisti, ki so na ulici, boljši in iniciativni. Čeprav je bilo vse skupaj podobno turistom, ki se na terasi bašejo s hrano, z drobtinicami iz svojih (ups, državnih) miz pa spodbujajo vrabce v medsebojne konkurenčne pretepe. Igranje teoretske pasjanse z glavami drugih. Sploh z današnje perspektive, ko končno vemo, da so se mimo javnosti in družbene kontrole pretakale miljarde, mediji pa so bili polni starčevskih modrovanj o tem, kako slabe prošnje za delo pišejo mladi. Kako se ne znajo predstaviti bodočemu delodajalcu. Kot da bi to tistega bodočega delodajalca, ki mislil le na svoje davčne oaze, sploh zanimalo. Kot da modrovanja starcev o konkurenčnosti drugih niso imela izključen namen prikrivati neprijetna dejstva o sebi. S tezami, da smo vsi enaki, smo prikrivali dejstvo, da smo uvedli generacijski aparthajd. Materialni dokaz naše generacijske vojne je obstoj upokojenske parlamentarne stranke. To je politični absurdizem, ob katerem jagenjčki obmolknejo. Enako, kot je absurdizem obstoj naših političnih sindikatov, ki odkrito in s političnimi sredstvi izsiljujejo državo izključno za svojo skupino sindikalističnih članov. Pa če vse ostalo crkne. V končni fazi pa je tudi slovenska levo-desna politika daleč od kakršnihkoli smiselnih, idejnih konceptov. Levičarski tajkuni? Desničarski kmečki socialisti? Namesto levih in desnih idej smo v Sloveniji dobili zgolj spopad med birokratskimi meščani in obrtniškim podeželjem. Namesto državniških konceptov imamo stanovske zdrahe. Namesto politike, ki bi iz države delala učinkovito orodje za preživetje vseh, v Sloveniji delamo politiko skupin, ki si hočejo odrezati čim večji kos mesa lastne države. Kot da bi po tem, ko nam zaradi medsebojnega klanja za vsak mesni odrezek crkne, obstajala še kakšna druga. O senzorjih za bodočnost Seveda v takem sistemu politikantske vivisekcije države izvisi generacija, ki se ne vključuje v politična klanja. Za mlade je itak normalno, da imajo senzorje za bodočnost, to je povsod in v vseh časih karta njihovega preživetja. Zato si nočejo kvariti občutkov z vživljanjem v starine, ki ne glede na realnost živijo in sanjajo zgodbe, ki jih že desetletja ni več. Problem je seveda, če starine s svojimi nefunkcionalnimi koncepti in medsebojnimi spopadi za vsak kos krvavega mesa niti malo niso zmožne razmišljati o bodočnosti države, o mladih, celo o svojih lastnih otrocih ne. Ob tem pa držijo rokah vse vzvode družbenega odločanja. S katerimi usmerjajo državo v neke lastne blodnje, ki seveda ne funkcionirajo, ker se je zemljevid sveta medtem že povsem spremenil. Lačen si ful drugačen Ne glede na modrovanja starcev pa ostane dejstvo, da si lačen ful drugačen. Tudi brez dela si ful drugačen od tistih, zavitih v uradniško vato za nedoločen čas. In če pišeš članke za desetino cene glede na tvoje "slučajno" deset let starejše kolege novinarje, tudi postaneš ful drugačen. In če moraš za desetino normalnega plačila še lizati prah s čevljev svojih velepametnih urednikov, postaneš še bolj drugačen. Predvsem pa ful besen, ko blazirani bumbarji modrujejo o tem, kako bi se moral obnašati, ker smo menda vsi enaki in v istem čolnu in se moramo vsi boriti in žrtvovati, da država odplača dolgove. Se vsi žrtvovati, da država v nasprotju z drugimi državami vedno večji del pokojnin plačuje neposredno iz proračuna. Ker v preteklosti ob splošni požrtnosti vseh družbenih skupin nihče ni vzel resno, da je potrebno urediti pokojninski sistem, preden zmanjka denarja. Zdaj pa se mladim obeta, da jim bo proračunsko financiranje lastnih pokojnin in proračunsko odplačevanje državnih dolgov (ki so v veliki meri bodoče pokojnine bolj pametnih držav) požrlo prihodnost. Bejbijski grizliji Zato je generacija mladih, ki je doživela eksperimentiranje kapitalizma na svojih glavah, postala predvsem jezna. In ostra kot grizliji. Za razliko ob uradniških bumbarjev so se morali prekleto potruditi, da so dobili slabo plačano delo. Prekleto klečeplaziti. Pograbiti vsako, še tako nespodobno ponudbo. Napisati kakšenkoli, če še tako opravljiv in neresničen članek. Če so hoteli preživeti, so morali biti pripravljeni na vse, kar so njihovi udobno nameščeni delodajalci želeli, pa niso hoteli sebi mazati rok. Zato so bejbiji povsem razumljivo jezni in brez zavor. Postali so Yesovci, da so izkoristili zveze. Postali Zidarjevi pribočniki, da so preživeli. Postali liberalni in katoliški borzniški dečki, ki so po naročilu gospodarjev storili karkoli. Pri njih ni več zajebancije, kakršno so si lahko privoščili starci s svojimi dosmrtnimi garancijami za delovna mesta. Službe, v katere so lahko prišli, niso bile več udobne, predvidljive uradniške luknje, ampak produkti balonarskih ekonomskih eksperimentov. Starci, ki so z njmi eksperimentirali, pa so jim že vnaprej dali jasno vedeti, da bodo odleteli takoj, ko se eksperiment ne bo posrečil. Zato je ta generacija prekleto ostra in brezobzirna, in polna zamer do bumbarskih starcev, ki so si iz svojih varnih gnezd privoščili golfirati z njihovimi glavami in službami po tranzicijskih travnikih. In jih pošiljati v svoje, neredko kriminalne projekte, v žerjavico po kostanj. Ali jih imeti za predpražnike za svoje birokratske muhice. Za šeškanja po nagih ritkah in za podobne bumbarske vragolije. Zato so za razliko od čmrljastih birokratov bejbiji pravi grizliji. Ki že vedo, zakaj je nasprotnika potrebno takoj, ko postane za hip nepazljiv, raztrgati na koščke. Pometanje šentflorjanskega smradu Zaradi svoje grizlijevske nravi lahko pri nas edino bejbiji pometejo šentflorjanski smrad in uredijo normalno ekonomijo. Brezobzirno uveljavijo tisto, kar bo služilo bodočnosti naše države in ne tisto, kar bo ostalo od medsebojnega grizenja družbenih interesnih skupin. Ker od tega grizenja ne bo ostalo prav nič. Ob tem pa ne pričakujem, da bodo bejbiji uredili državo zato, ker bi bili kaj posebej mahnjeni na etična čiščenja. Etika jim pomeni manj kot etiketa. Njihov adut je le brezkompromisna jeza. Bejbiji niso blagoslov zaradi svojega veleumnega hotenja, ampak preprosto zato, ker je v njih energetski potencial tropske nevihte, če ne celo pravega orkana. Slovenija pa neko divjaško metlo potrebuje. Bejbiji niso upanje zato, ker hočejo uvesti pravičnost, ampak ker v njih vre strast po pometanju. Oprostite, bilo je namerno! Seveda s temi zapisi nisem imel namena kogarkoli žaliti. Ljudje smo produkt prijaznih ali manj prijaznih okoliščin in nesmiselno je kogarkoli obtoževati, da je tak, kakršen pač je. Zato se oproščam, če je kdo ob branju mojega generacijskega eseja začutil nagone, ki se jih je ustrašil pri sebi in pri drugih. Če je začutil odpor in gnus in jezo. Bilo je namerno. Vsak zase mora najprej prepoznati sebe – ampak to lahko storimo le prek identifikacije svojih neprijetnih čustev do drugih. Ker smo različni, nam prav razlika do drugih najlažje razkrije sebe. Sebe pa moramo prepoznati, če hočemo videti druge in sodelovati s tistimi, ki so drugačni od nas. Generacija z generacijo. Ob naši burni zgodovini smo si generacijsko nedvomno različni, hvalabogu. Bilo bi patološko, da bi bili ljudje, rojeni v tako različnih obdobjih, kot so svetovna vojna in komunizem in nenehni družbeni premiki, enaki. To bi pomenilo, da smo inertni kamni, v katere se nič na vtisne. Še kamen se v pol stoletja spremeni, kako se ne bi ljudje. Če se imamo za občutljiva bitja, smo zaradi premikov zgodovine in različnih zgodovinskih priložnosti in izkušenj medsebojno gotovo zelo različni. Generacijske razlike lahko nekateri bolj jasno vidimo kot drugi. Na univerzi na primer. Zato, ker dobimo stratificirane in statistično značilne izkušnje z generacijami petsto ali več študentov in natančno čutimo, kakšen čas zaznavajo njihovi nepogrešljivi generacijski senzorji. Kot starejši profesor vem, da so moji časovni senzorji proti senzorjem mladih kot ostareli, nefunkcionalni tranzistorji. Zato bolj kot svojim občutkom verjamem temu, kar opazim pri mladih. In se zbojim, če pri celih generacijah namesto optimizma in borbene zagnanosti začnem zaznavati brezup, češ saj nas ne morete z nobeno oceno tako kaznovati, kot nas bo kaznovala ulica, na katero nas boste brez možnosti za poklic potisnili. O različnosti dobrih ekip Zato pišem ta generacijski poskus eseja. Da bi pokazal, da je vsakega človeka in vsako generacijo mogoče videti v skrajno negativnem kontekstu, ali obratno. Kot angela ali hudiča. V resnici pa smo vsi ljudje, ki si morajo medsebojno pomagati in dopolnjevati, če hočejo preživeti. Pred tem pa morajo prepoznati drug drugega – v razlikah. Na koncu priznamo drugega človeka s tem, ko mu priznamo različnost od nas. In jo sprejmemo kot lastno priložnost. Ekipe, kjer so si vsi enaki in sorodni in istomisleči in prijazni, praviloma propadejo, ker vsi delajo iste zablode in ne opazijo boljših rešitev. Napredujejo le ekipe, kjer so ljudje različni in lahko drug drugemu s svojim specifičnim talentom pomagajo k skupinski zmagi. Zato je nujno, da se medgeneracijsko spoznamo v tem, kaj zmoremo in kje smo šibki zaradi okoliščin in naukov, ki smo jih posamezne generacije dobile od zgodovine. Misliti, da so vsi ljudje in generacije enaki meni, pa je bodisi duševna lenoba ali potuhnjena oblika rasizma. Tista, ki vidi izključno sebe in svojo varno luknjo, največkrat le ščiti svoje privilegije in zato noče govoriti o razlikah. Ker bi potem privilegiji prišli v razpravo. Ampak posledica skrivanja razlik so stupidna modrovanja v slogu francoske kraljice Marie Antoniette. Ki je revežem brez kruha svetovala, naj pač jedo potice. Pri nas pa tisti v varnih bumbarskih luknjah svetujejo ljudem na ulici, naj bodo bolj kvalitetni in konkurenčni delavci. Kako naj bodo konkurenčni, če pa so jih prav oni s svojimi igrami iz varnih lukenj spravili ob vsako možnost, da bi se v tej državi brez političnih botrov dalo kaj storiti. Na koncu bo vse odvisno, kaj povlečemo od vsake generacije, ki je zaradi objektivnih okoliščin izmojstrila svoje prednosti in slepe pege. Kaj od vsega bomo kot skupni slovenski projekt združili skupaj? Ali bomo združili mojstrsko izdelano refleksijo hipijev z izdelano tehnološkostjo petdesetletnikov in iznajdljivo preživetveno energijo mladih? Ali pa bomo izdelali peklensko sestavljanko najslabšega od vseh treh generacij. Ideološko zamračenost bejbibumbarjev, sebično nereflektiranost bumbarskih uradnikov in samopreživetveno paniko nezrelih borzniških bejbijev? V prvem primeru dobimo zrelo in močno skupnost, ki bo vljudno poslušala bajke svojih dedkov in iz njih potegnila kak dober nauk za svoje vnuke. V drugem primeru pa sledi ponovitev balkanskega brezumnega ščuvanja, ropanja in klanja. Kjer bodo žalostne bajke dedov postale model za enako žalostno življenje vnukov. Ki bodo ponovili nov krog žalostne balkanske zgodovine, v kateri se vsakih sto let vse požge in pobije in ostanejo samo miti. Ki so seme za naslednji žalostni krog. Vse elemente tega kroga imamo tudi Slovenci, zato si prihranimo zaničljivo kazanje proti jugu ob tem opozorilu. Tridesetletniki kot senzor Osnovni kriterij za uspeh vseh generacij skupaj pa je usoda današnjih tridesetletnikov. Oni so senzor, ki nam v realnem času kaže bodočnost države, ki je edina, ki jo imamo. Njihov uspeh in zadovoljstvo je tisto, ki nam bo omogočalo preživeti. Ne pa zadovoljstvo upokojenskih, sindikalističnih, mestnih, podeželskih, obrtniških, železničarskih, zdravniških, kmečkih in vseh drugih strank. Če se bodo tridesetletniki izseljevali, ker v Sloveniji ne bo kruha, nam strankarski konsenzi in koalicije ne bodo prav nič koristili. Ker bomo z njimi ali brez njih že za časa našega življenja doživeli, kako propade družba in država. Dvomim, da bo kogarkoli zares veselilo.