Akademski karkolizem

Najbrž sodim med slovenske akademske sociologe z največ poslovnimi stiki z gospodarstvom. Še posebej pa z industrijo. No, kot vem, sem žal tudi eden izmed redkih. Če smem biti popolnoma iskren, aplikativno družboslovje ni bila moja prva izbira. Za študij sociologije sem se pač odločil zaradi velikanskega veselja nad sociološko teorijo. Kmalu bo kakih dvajset let, odkar sem kot srednješolec med počitnicami navdušeno požiral Sociologiju Maksa Vebera v hrvaščini, ki sem si jo sposodil v lokalni knjižnici. Takrat pač še ni bilo slovenskih prevodov. Priznam, še pred desetimi leti bi bil zadovoljen, če bi se lahko tako kot moji kolegi preživljal s čim razmeroma neuporabnim, a zame izjemno zabavnim. Malce egoistično, a tako to je.

Kasneje sem končal v popolnoma drugih vodah. Precej bolj aplikativnih. V okviru ene takih raziskav sem pred desetimi leti obiskal tehnološko podjetje nekje na Štajerskem in se z vodjo razvoja pogovarjal o sodelovanju z akademsko sfero. Mojo naivno prepričanost v izjemno koristnost slovenske znanosti je izkušeni gospod precej omajal: »Mislim, da bi ministrstva lahko take stvari, ki so pomembne za podjetja, za razvoj podjetij, malo bolje nagrajevala kot kake druge stvari. Mogoče je to ali neke mušice kihajo ali ne kihajo znanstveno strašno zanimivo. Vendar trenutno pri nas ni nobenega, ki bi mu to prav prišlo«. Priznam, ostal sem brez besed.

Skozi zgodovino je naneslo, da smo majhna država. Kar ima svoje prednosti, pa tudi svoje slabosti. Prav tako je skozi zgodovino naneslo, da nismo ravno zelo bogati. V zadnjih dvajsetih letih smo se 'potrudili', da je tako tudi ostalo. Zato si težko brez posledic privoščimo financiranje nepotrebnega, v kar zagotovo sodijo tudi akademski karkolizmi. Seveda ne želim osporavati pravice ljudi iz akademske sfere, da se ukvarjajo s temami, ki so njim mile, ne glede na to, ali je to pomembno z vidika razvoja in konkurenčnosti te države. Vendar pa nihče nima pravice pričakovati, da bo država njihove karkolizme tudi financirala brez konca in kraja.

Zgoraj zapisano seveda ne pomeni, da je slovenska znanost nekoristna ali nepomembna. Niti najmanj. Pomeni pa, da bo morala ponovno premisliti svoje kompetence in prevzeti svoj del odgovornosti za razvoj in konkurenčnost te države. Ukvarjanja s temami »kr neki« si ne moremo več privoščiti. Tu ne bo mogel biti nihče izvzet. Tudi družboslovci in humanisti ne, kljub temu, da so vsi, vključno z njimi, prepričani, da ne morejo storiti nič koristnega za gospodarstvo in da so pač pomembni kar tako, per se. In da so zato upravičeni do javnega financiranja. Ravno nasprotno, družboslovje in humanistika sta lahko izjemno uporabna in koristna, saj se lahko kreativne rešitve najbolj kompleksnih problemov rojevajo le na interdisciplinarnem presečišču trdih in mehkih ved. Samo lotiti se je treba…

Zato je največja nevarnost prihajajočega varčevanja želja po ohranitvi statusa quo, torej linearnem znižanju sredstev po uporabnikih, brez drugih sprememb. To bi pomenilo, da bomo sistem, ki že itak slabo deluje, le ohranjali na nižji stopnji financiranja. Tako rekoč na aparatih za ohranjanje življenja. Naš cilj mora biti drugačen: določiti jasne prioritete in poskrbeti, da bo sistem deloval bolje. Da bomo z manj naredili več.