Adventni venčki

V življenju ne znam prodati česa drugega kot pisanja oziroma besed. Za zdaj sicer še nisem resno razmišljal o tem, da bi spremenil poklic oziroma da bi se (moral) naučiti česa koristnejšega, lahko pa vidim, da bi mi marsikdo privoščil, da ostanem brez kruha. Na to sklepam posredno, ob komentarjih ljudi, ki se na forumih zgražajo nad zasedbo filozofske fakultete in trdijo, da so uporni študenti le lena sodrga, ki bi si morala poiskati pošteno, konkretno delo. Tak je pač duh časa, danes veljaš nekaj le, če si pri denarju, "filozofi" pa so bili glede tega vedno šibki.

V zadnjih treh letih sem uspel vseeno ustvariti tudi nekaj s svojimi rokami. Nekaj fizičnega, kar je imelo tržno in prodajno ceno in se je na koncu tudi prodalo. Kot domnevno znana oseba – in glede na to, da se moj otrok oziroma dva šolata na waldorfski šoli – sem bil povabljen k izdelovanju adventnih venčkov. Tako sem prejšnji teden v očarljivem vzdušju šolske dvorane že tretjo sezono zapored ob pomoči mlajšega sina poskušal ustvariti venček, ki bi se čim bolje prodal in s tem skromno prispeval k ne prav zavidljivemu proračunu šole. Pri prvem poskusu pred tremi leti je bila najina taktika, da narediva nenavaden venček, ki bo vzbudil pozornost in s svojo idejo prepričal kupca. Naredila sva venček iz smrečja, v sredino pa sva pritrdila figuro rdečega samurajskega bojevnika. Kupca nekako ni bilo in čast nama je rešila tašča, ki je plačala polno ceno in nam venček prinesla domov. Lani sva izdelala dvojni prepleteni venček, ovila sva ga v svetleče trakove: tudi ta ni šel v promet in tik pred koncem sejma sva mu izdatno zbila ceno ter ga kupila sama. Letos sva naredila venček iz maha in ga okrasila s šopi bleščečih kroglic, da se je dušil v lastnem kiču; precej kmalu ga je kupila starejša gospa, menda po razumno znižani ceni.

Glede na najine izkušnje bi bil torej prvi nauk ta, da se pri tradicionalni stvari, kot je adventni venček, kakšni posebni ustvarjalni zapleti ne splačajo. Zadeva mora biti v skladu z nespremenljivo podobo, ki je v veljavi že nešteto generacij. Pretiravati se splača zgolj v okviru spodobnih, splošno sprejetih normativov. Drugo spoznanje je to, da med Slovenci ime še vedno nekaj velja. Tako na božičnem sejmu waldorfske šole praviloma najprej prodajo adventne venčke, ki jih izdelajo tiste res znane osebe, o katerih lahko sicer vsak teden beremo v prijaznem tisku – ne glede na morebitno kakovost in izvirnost izdelka. Tretji nauk pa je, da se je kriza očitno temeljito zasidrala tudi pri nas. Venčki se iz leta v leto prodajajo slabše, še tistim, ki se, pa kupci obvezno nižajo ceno.

V Jugoslaviji nas niso učili plesti adventnih venčkov in tudi do denarja nam niso vcepljali fetišističnega odnosa. Ob jutrišnji obletnici pokojne države se poskušam spomniti, kaj vrednega so nas sploh učili. Ugotavljam, da z današnje perspektive prav nič. Kaj se sploh lahko še spomnim? Le še mest in ljudi. Ničesar aktualnega več. Razen nekega Franca Kosa. Slovenskega državljana, ki je pobijal ujetnike v Srebrenici in mu zdaj sodijo v Sarajevu. Slovenski državi očita, da se je povsem odrekla svojemu državljanu. Jugoslavija je bila res gnila. Naj živi mir v upanju, da venčki ne bodo povsem izgubili cene.