Kapitalizem bo v tem stoletju še preživel, a strukturne spremembe so nujne

Za tehtna predvidevanja o prihodnosti je potrebnega precej poguma, predvsem pa znanja in izkušenj v preteklosti, česar pa Srečko Jamnišku kot dolgoletnemu uveljavljenemu gospodarstveniku, ki je obredel domala ves svet, nedvomno ne manjka. Knjiga 21. stoletje je njegov pogled na izzive globalizacije, gospodarske, politične, ekološke in druge trende v svetu. S to knjigo o prihodnosti je nadgradil svoj pogled v preteklost, ki ga je popisal v svoji prvi knjigi Od bajtarjev do astronavtov. Knjiga 21. stoletje je izšla tudi v angleškem prevodu, ki ga je bil kot darila deležen tudi nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore ob svojem nedavnem obisku v Sloveniji.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili pisanja te futuristične knjige? Sem v pokoju in preprosto moram nekaj delati. To je moja druga knjiga, pred tem sem napisal knjigo o preteklem stoletju, v katerem se je zelo veliko dogajalo. Moj oče je bil rojen leta 1901 in skozi pet generacij Slovencev sem opisal, kako nas je čas razmetaval na vse strani. Ko sem končal to knjigo, sem imel še nekaj moči, zato sem se lotil pisanja nove knjige, tokrat o prihodnosti. Zato, da bi moji vnuki ali pravnuki vedeli, kako sem razmišljal in kako sem si predstavljal svet.

Kaj bodo temeljni izzivi, s katerimi se bo v 21. stoletju soočalo človeštvo? Človeštvo se bo v tem stoletju soočalo z mnogimi težavami. Namreč, življenjski pogoji različnih delov sveta so tako različni, da ne verjamem, da bi jih politiki, državniki, diplomati in drugi uspevali ustrezno usklajevati. Zato bo prišlo do hudih razprtij, kako se bodo reševale, pa težko rečem. V enem odstavku v knjigi sem prepustil bralcu, da razmišlja o tem.

Eden od ključnih izzivov je gotovo tudi kljubovanje demografski eksploziji, saj na svetu živi že šest milijard ljudi. Računam, da bo čez sto let gotovo tretjina prebivalstva več, kot ga je zdaj. Takšno število prebivalstva bo Zemlja še lahko preživela, vendar bodo potrebne pomembne strukturne spremembe. Danes se na primer zaradi konkurenčnih razlogov borimo za daljšo delovno dobo. Po moje pa je to popolnoma napačno. Če bo na primer za tretjino prebivalstva več, tehnologija in inovacije pa bodo šle z nezmanjšanim tempom naprej, potem mnogi ne bodo imeli dela. In to je zagotovo velik problem. Pravzaprav bi morali delati na tem, da bi se tudi zahodni svet trudil za to, da bi krajšal delovni čas in omogočil prebivalcem drugih delov sveta, da dobijo delo. In da Zahod vsaj približno izravnava svoj življenjski standard z manj razvitim svetom.

Kako gledate na prometne težave sodobnega sveta? Nekatera mesta so postala betonske džungle, zatrpane z avtomobili. Je to sploh še kakšna kakovost življenja? Prometne težave so že zdaj zelo velike, zato bo nujno, da bomo začeli pametneje izkoriščati prometne poti. Predvsem bo moralo veliko več ljudi uporabljati železnico, poleg tega pa tudi mnogo varčnejše avtomobile. Ne bomo se mogli več zaradi renomeja »afnati« z ne vem kako velikimi avtomobili. Morda se bodo celo uveljavili nekakšni enotni avtomobili, ki ne bodo naša lastnina in jih bo mogoče uporabljati z bančno kartico. Podobno, kot danes uporabljamo bankomate.

V knjigi kot o alternativi pišete tudi o množični uporabi električnih skuterjev. Danes se ljudje praviloma vozijo vsak s svojim avtomobilom, kar zavzame veliko prostora na cesti, predvsem pa na parkiriščih. Skuterji bi bili rešitev v tem smislu, da bi se na primer v velikih mestih vsak od doma z njim pripeljal do neke postaje, ga vzel s sabo na vlak in se spet z njim peljal od končne postaje do službe. Mislim, da je to edina rešitev za sedanje stanje, saj v velikih mestih potrebuješ uro ali celo dve, da prideš na delovno mesto in potem še uro, dve, da prideš nazaj domov. To se pravi, da tvoj delovni dan traja dvanajst ur, ljudje pa imajo vedno manj časa za svojo družino.

Resne težave so tudi na področju energetskih virov. Potrebno bo njihovo omejevanje, gospodarnejša uporaba. Ne samo na področju energetike, tudi na drugih področjih se bo zahodni svet moral omejevati. To je nujno. Energija se danes uporablja zelo negospodarno. Če pogledamo samo avtomobile … Američani se vozijo z avtomobili, ki porabijo 20 litrov bencina, v Evropi pa se v glavnem vozimo s takšnimi, katerih potrošnja je od 7 do 10 litrov na 100 kilometrov. Takšno stanje je nevzdržno. Po drugi strani je odvisnost in povezanost med Evropo, Rusijo in Ameriko tako velika, da se bo treba nekako dogovoriti. Treba je nameč upoštevati razvoj na Kitajskem, ki gre tako naglo naprej, da bomo prav gotovo resni tekmeci.

Ali bo nafta čez 50 let še vedno poglavitni energetski vir? Predvsem premalo izkoriščamo sončno energijo, daleč premalo. To je zelo pomemben vir in tukaj še nismo našli pravih rešitev. Menim tudi, da bodo pomembno vlogo igrali razni generatorji, ki bodo delovali nasprotno od sedanjih jedrskih elektrarn in bodo manj nevarni za okolje. Švicarji imajo skupaj s Francozi že nekaj takšnih poskusov. Seveda pa bodo tudi avtomobili porabili le 2 do 3 litre bencina na 100 kilometrov, ker bodo morali uporabljati takšne avtomobile, katerih pogon bo kombiniran z električno energijo. Nekaj jih že zdaj vozi po cesti, jih bo pa zanesljivo vedno več. Na tem področju lahko pričakujemo velike spremembe.

V svoji knjigi navajate, da so tisti generator, ki poganja svet, še vedno interesi, vezani na ideologijo in boj za oblast. Ali bo tako tudi v 21. stoletju? V tem stoletju bo prav gotovo prevladujoči način še vedno kapitalistični način. Posameznike in razne družbene skupine, korporacije in države bosta še vedno vodila interes in profit. Hkrati pa bo še naprej šlo za boj za oblast, kajti če ni boja za oblast, potem kapitalizem nima prave perspektive. Potem bi moralo priti do druge družbene ureditve, ki pa morda dobi začetne, prve obrise šele ob koncu 21. stoletja. Če na primer pogledamo francosko revolucijo in njena znamenita načela svobode, bratstva in enakosti: od vseh se je delno uresničil le en princip – svoboda (»liberte«), in to za kapital. O »fraternite« in »egalite« pa tudi danes ne moremo govoriti, čeprav je minilo že več kot 200 let, odkar je francoska revolucija navrgla ta načela. Tudi danes, v tem kriznem času, se Evropa pravzaprav zapira. Naša miselnost je ta, da ne smemo dovoliti neomejenega dotoka tuje delovne sile. Tako dela tudi Amerika, ki se npr. z zidovi ščiti pred Mehiko, tako se dogaja med Palestinci in Izraelci, iz preteklosti poznamo kitajski in berlinski zid, kar lahko štejemo v ta kontekst. Vsi ti zidovi pa so pravzaprav ravno rezultat interesov. V novejšem času pa mislim, da bo pravladoval tisti navidezni zid, ki bo delal ločnico med tistimi, ki znajo, in tistimi, ki ne znajo. Odločilno bo torej znanje.

Na eni izmed predstavitev svoje knjige ste dejali, da je sedanja gospodarska kriza samo realna reakcija na potrošniško družbo oz. njene anomalije, saj naj bi imeli vsega preveč. Kaj je potem lahko alternativa potrošniški družbi? Naj navedem en primer. Skandinavci imajo zagotovo precej višji življenjski standard kot mi, v povprečju pa so veliko skromnejši. In to je na nek način moj ideal oziroma smer razvoja, po kateri bi morali tudi mi. Dejstvo je, da bomo morali postati veliko skromnejši. Po drugi strani pa ne bomo mogli pustiti ostale dele sveta popolnoma nerazvite, brezposelne, revne.

Kako kot nekdanji bančnik gledate na sedanjo globalno finančno krizo, ki je pretresla svetovne borze, banke in druge finančne institucije po svetu? To je posledica nekega dolgotrajnejšega procesa. Zaradi interesa in tudi konkurence med bankami so si izmišljevali in prodajali razno razne papirje, ki so povečevali ceno delnic in drugih skladov itn. Ko je to doseglo vrhunec in ko ni bilo več mogoče prodajati tako velikih količin blaga, je, normalno, prišlo do krize. Ampak ta kriza ni samo finančna, ampak je tudi gospodarska. Ne gre namreč samo za to, da bodo države podpirale in reševale banke z lastninjenjem. Ne, moralo bo iti za temeljito spremembo. Vseeno pa verjamem, da bo kapitalistično svet to gospodarsko krizo, čeprav bo huda, še premagal.

Torej menite, da kapitalizem kot družbena ureditev v 21. stoletju še ni ogrožen? Ne, ni še ogrožen, zaradi tega, ker je miselost ljudi še preveč konzervativna. Nihče ne razmišlja v nekem svetovnem merilu, ampak vsak daje prednost lastnim interesom: lastni banki, podjetju, državi, skupini držav. To se še ne bo spremenilo, ker gre za dolg proces. Zaradi tega menim, da bo kapitalizem, ki bo sicer dobival drugačne pojavne oblike, v osnovi ostal še celo stoletje. Kajti oktobrska revolucija v Rusiji, ki naj bi bila nekakšna komunistična revolucija, je bila absolutno preuranjena. Ne rečem, da bo čez sto let vladal komunizem ali kaj podobnega, bo pa zagotovo določena sprememba družbene strukture. Tudi pri nas je bil poskus s samoupravljanjem in takšnimi stvarmi in še danes je zelo nepopularno govoriti o tem. Ampak to je bila predhodnica nečesa, kar se bo čez sto let veliko bolj uveljavilo.

Kot soupravljanje in ne samoupravljanje? Danes obstaja že kar nekaj podjetij, kjer je udeležba delavcev v lastništvu podjetij prek raznih delnic in skladov že precej velika. To se bo še nadaljevalo, tudi preko nacionalizacije bank, raznih podjetij itn., kar bodo navsezadnje morali plačati davkoplačevalci. To hkrati pomeni, da bo tudi država svojo lastnino prodajala različnim slojem prebivalstva. Ta proces bo dosegel večje razsežnosti. Zato je logično, da bodo delavci odločali o tem, kdo bo direktor, kdo v nadzornem odboru, in skrbeli za to, da njihovo podjetje dobro posluje.

Se strinjate, da za finančno krizo stoji pohlep, za katerega se zdi, da je povsem ušel iz nekih normalnih okvirov poganjanja podjetnosti in konkurenčnosti, na čemer tudi temelji kapitalizem? Pohlep je brez dvoma prisoten, to pa bo trajalo še precej časa. Vendar bodo morale državne institucije, parlament in drugi organi razmisliti o teh zadevah in te apetite in pohlep omejiti. To se vidi danes vsepovsod, v Ameriki, Nemčiji na primer, in to področje nujno zahteva nekaj regulative.

Do kod še lahko gre ta razkorak med bogatimi in revnimi? Diferenciacija med bogatimi in revnimi se lahko razvija do določene meje, ko pa postane masa revnih tako ogrožena, da ji ne preostane drugega, kot da gre na cesto ali pa sproži revolucijo, takrat se bo to spremenilo. Ampak ta meja zaenkrat še ni dosežena. Če bo dosežena v posameznih državah ali pa v svetovnem merilu, je jasno, da mora priti do konfliktov. To se danes na primer jasno vidi v Gazi: Palestinci so tam v nevzdržnem položaju, ker je območje prenaseljeno in nimajo česa proizvajati in početi. Živijo lahko samo od humanitarne pomoči, predvsem arabskih držav. V nevzdržnem položaju pa so tudi Izraelci, ki jih Arabci »hočejo vreči v morje«.