Boj za morje

Od Sečoveljskih solin do Lazareta je za krepek maraton slovenske obale: sposoben rekreativec bi jo lahko pretekel v treh, štirih urah, rekel bi, imamo morje, in izdihnil. Če bi hotel peti slavo dogodkom in krajevnim lepotam Obale, ne bi prišel daleč. Glede prvega bo dovolj, če povem, da me je med tritedenskim lenarjenjem najbolj zdramila Brecljeva izvedba Alojz Valčka sredi dopoldneva na koprskem Titovem trgu – pred dvema praznima stoloma in z obveznim koncem – stara ploća, stara ploća … Glede drugega pa bi se težko odločil med konstrukcijo, ki v parku za koprsko tržnico prši najdrobnejše vodne kapljice, in plastičnim rdeče-belim krožiščem na Tartinijevem trgu nasproti zamrznjene obnove mandrača. Ampak prav na tem mestu, tik za valobranom, sem imel dva dneva po velikem julijskem deževju najboljše kopanje letošnjega poletja. Morje je bilo neverjetno bistro in poživljajoče. Moje merilo kakovosti morja je takšno: ležim mrtvaka in se vznak potopim kakšne štiri metre v globino. Trikrat ali štirikrat, potem grem na suho iztočit iz nosa. Po mojih izkušnjah je za to čiščenje sinusov daleč najugodnejše strunjansko kopališče – kljub obilici trave in anorganske navlake, ki jo prinesejo valovi skoraj vsako popoldne. Glede na to, da je nepozidane (neurbanizirane) le še za petino slovenske obale, si upam trditi, da je slovensko morje v precej odličnem stanju. Nanj bi morali gledati kot na ekološko investicijo.

Tudi letos je julija, tako kot že nekaj prejšnjih let, na spored spet prišel zloglasni plinski terminal v Žavljah. S Hrvatinov se lokacija vidi kot na dlani. To nekoč rodovitno rečno dolino prekrivajo milijoni kubičnih metrov strupene mešanice težkih kovin, kislin in ogljikovodikov. Italijanska ministrica za okolje namerava na tem območju končno dovoliti gradnjo plinskega terminala. Projekt španske družbe Gas Natural temelji na ponarejenih podatkih, med gradnjo plinovoda bodo kopali po morskem dnu, ki je nastlano z živim srebrom in naftnimi derivati, nikomur ni jasno, kje bodo končale te strupene usedline. Terminala na morju in v Žavljah ter povezovalni podvodni plinovod bodo ogrožali plovbo, mesta in ljudi, onemogočili turizem in uničili ribištvo.

Evropska komisija je pilatovsko odločila, naj se o zadevi dogovorita kar Italija in Slovenija sami. Slovenska vlada modro molči in spušča konstruktivne grožnje za notranjepolitične potrebe, tožbo je na italijanskem sodišču vložila le koprska občina. Okoljevarstvena organizacija AAG poziva slovensko vlado, naj letošnji Barcolani, ki jo sponzorira prav Gas Natural, prepove vstop v slovenske teritorialne vode. Ekologi se tudi pritožujejo, da evropski komisar za okolje Janez Potočnik noče odgovarjati na njihove pritožbe. Politik, ki v javnomnenjskih anketah redno zaseda najvišja mesta, očitno nima volje, da bi se ukvarjal z malenkostnimi težavami pomembnega dela svoje volilne baze.

Videti je, da je v tej perverzni akciji politike, kapitala in kriminala že vse odločeno. Tistim, ki jim ni vseeno, preostane, da s pravnimi sredstvi zavlačujejo začetek gradnje za vsaj nekaj let in upajo, da se bodo brezdušni investitorji odpravili sklepati hudičev posel drugam; ali pa da poskušajo pri šibkejši politični strani vplivati na tolikšno zaostritev pogojev gradnje, da se investitorju ne bo splačalo. Kratkoročno je kolikor toliko realen le incident na Barcolani: bomo s Kraškega roba opazovali ekološko različico bitke pri Maratonu?