Slovenci z nadomestnimi reprezentancami

Stereotip o kavču, čipsu in pivu ob svetovnem prvenstvu v nogometu je verjetno starejši od ponavljajočih se obrazcev z najdaljšimi bradami. V svojem bistvu je sicer nekoliko zgrešen, saj je deloma izključevalen in nikakor ne odslikava fenomena, ki povezuje narode, generacije, spole … Prav zaradi tega bomo ob naši sproščeni postranski rubriki ob svetovnem prvenstvu v najbolj postranski stvari na svetu ohranili zgolj kavč, na katerem je lahko vsakdo kritik, navijač, selektor … Vsaj mesec dni, med dogodkom, ki resda ne bo zaustavil sveta, še manj vseh tegob, bo pa prikladna asociacija za miselni in pogovorni pobeg v bolj sproščene kroge.

Zastor pred kavčem se je dvignil v velikem slogu, resda brez slovenske reprezentance, ki bi enomesečni nogometni mrzlici v naši državi občutno povečala mikavnost. Spominski pobeg v leti 2002 in 2010 je dovolj zgovoren. A tudi na kavču, kjer so dovoljena razmišljanja, ki presegajo realne okvire in težijo k pretiranem optimizmu, je treba priznati, da je redno uvrščanje na velika nogometna tekmovanja za Slovenijo bržčas nerealno. A treba je upati in verjeti. To prav gotovo zelo dobro ve Srečko Katanec, tisti selektor, ki si je drznil verjeti in je skozi dva kvalifikacijska cikla o izvedljivosti najbolj drznih sanj prepričal sprva svoje izbrance in nato celoten narod. Nove zametke novih drznih projektov je razkril v prvem delu svojega drugega mandata, a mu je za Brazilijo zmanjkalo časa in tekem.

Slovenci se moramo tako ob dvajsetem mundialu zadovoljiti zgolj z nadomestnimi "svojimi" reprezentancami. Dve, ki po ključu "za koga bom ob slovenski odsotnosti stiskal pesti" spadata na sam slovenski vrh, sta se pomerili že ob odprtju spektakla. Brazilija, ki slovenske simpatije pleni na račun pregovorno atraktivne igre, in Hrvaška, do katere Slovenci, pa če si to priznamo ali ne, zaradi sosedske vloge in zgodovine nikoli nismo povsem ravnodušni.

Hrvati so bili tokrat resnično deležni izjemne časti. Igrati otvoritveno tekmo svetovnega prvenstva proti veliki Braziliji, za nameček prav v Braziliji, kjer je nogomet precej več kot zgolj najbolj priljubljen šport, je športni trenutek, o katerem mnogi sanjajo. Zmagovalec na koncu ni bil presenetljiv. Precej bolj pot do končnega razpleta, ki je vključevala brazilsko mučenje z navdahnjeno Kovačevo četo, pri kateri najbolj navdušuje pregovorna samozavest tudi ob soočanju s papirnatimi favoriti, in celo za mnoge sporno dosojeno najstrožjo kaznijo. Ta je dodobra razvnela strasti in med drugim poskrbela, da se je čustveni vrtiljak svetovnega prvenstva zavrtel še hitreje. Naj se vrti …