Kolumna: Hitrostni evnuhi

Menda je Ford, vsestranski vizionar, glede oglaševanja, nekoč rekel, da ve, da za oglaševanje daje vsaj pol preveč denarja, a da žal ne ve, katera je ta polovica. Z oglasi, ki opozarjajo, svarijo in svetujejo, naj v prometu vozimo varneje, se je načeloma vedno moč strinjati. Tovrstna družbeno odgovorna sporočila, za razliko od običajnih komercialnih reklam, običajno sprejemamo dobronamerno in jih ne razceframo z najrazličnejšimi pripombami in sodbami. In naj tudi na tem mestu ostane tako. Upam, da o prehitri vožnji vsaj na tem mestu niso potrebne velike besede. Če komu ni jasno, da je prehitra vožnja vzrok za največ nesreč v prometu, naj ne bere naprej, saj je očitno opremljen s prešibkimi ali napačnimi osnovnimi spoznanji za realno sodbo o tem, kaj je hitrost in kaj je prehitro.

Kaj sploh je hitrost? Pred 200 leti je bilo 20 km/h kar dober hitrostni dosežek. Danes se v super visokih stolpnicah tako hitro pelješ že z dvigalom. Poglejmo zakaj 130 km/h, po povsem novozgrajenih avtocestnih kilometrih, je in ni hitro.

A pojasnilo k naslovu: Wikipedia pravi, da so (bili) evnuhi oziroma kastrati moški z odstranjenimi genitalijami in zato primerni za . vlogo nadzornikov v orientalskih haremih. V tem mesecu sem imel srečo, da sem se znašel v kar nekaj hitrostnih haremih. Preskušal sem štiri avtomobile s približno 500 konjskimi močmi. Po različnih koncih Evrope. Nemški tovarniški testni voznik mi po dveh dneh druženja in neskončnih tehničnih pogovorih v hladni jutranji zarji, preden vžgem turbinsko gnan stroj, reče – »čista erotika, milijonkrat sem ga že štartal, pa me še vedno vsakokrat stisne. Prav kot takrat, ko sem v srednji šoli zjutraj čakal na svojo mladostno ljubezen«. Vem o čem govori. Z enakim zanosom mi inženir, odgovoren za razvoj mehanike stroja, ki golta kilometre kot davkarija denar, večer prej govori o tem, kako se ventili odpirajo pri motornih vrtljajih, ki avto rinejo že prek znamke 300 na števcu. Naj tema dvema in vrsti drugih, ki srbijo za razvoj avtomobilizma, rečem, da hitrost ubija? Povprašam fizika, če sem v srednji šoli kaj bistvenega prespal in obstaja res kakšna možnost, da bi zaradi prevelike hitrosti trpelo spolno življenje? Reče mi, da naj ga grem živet in naj se ne ukvarjam z neumnostmi. Za pilote in stevardese menda še vedno velja, da se dobro ujamejo. NASA pravi, da astronavtke in astronavti po povratku v teh ozirih nimajo težav. Torej hitrost sama po sebi ni poseben strup za življenje; prej nasprotno. Prav vsi avtomobilistični razvojni inženirji, s katerimi sem se v zadnjih 18 letih pogovarjal o tej temi, pravijo, da je prav hitrost, še posebej njeno varno višanje, vzrok za odkritje večine pomembnih tehnoloških inovacij s področja avtomobilističnih varnostnih elementov.

In tako ugotovimo, da varuhi prometa nimajo vedno prav. Rado se zgodi, da se otresejo teze, da hitrost ubija, pa čeprav je jasno, da s hitrostjo samo po sebi ni nič narobe. Drugače postane, ko jo v roke in noge dobijo neodgovorni, nasilni, primitivni in podobni ljudje.

A v tem primeru ni z hitrostjo prav nič drugače kot, na primer, z ljubeznijo, demokracijo ali naravo. Te reči pač niso za takšne ljudi, saj po njih prepogosto lomastijo robato in neodgovorno kot pijanec z avtom po cesti.

Nedavno sem se peljal po eni najlepših avtocest na svetu. Zgodi se, da so jo naredili že pred zelo dolgimi desetletji v Nemčiji. Na števcu 200, 250 in gre čez 300. Ko se s 300 vrneš na 200 se zdi ta hitrost povsem varna in kmalu celo monotona. Avto je tih, smerna stabilnost odlična, zavore imajo moč 1700 KM… Piše se leto 2009 in tako hitrost od te letnice pričakujem. 200 km/h v tem tisočletju ne sme biti prevelik zalogaj, ali pač? Samo v Nemčiji in še na nekaj koncih našega planeta se smemo peljati tako hitro. Vsi ti super hitri avtomobili so narejeni za vsega nekaj 100 km avtocest. Kakšno sprenevedanje! Med tem, ko razmišljam o hitrostnih evnuhih, se še vedno peljem s hitrostjo, ki bi me v Sloveniji stala izpita. Nisem edini. Ob domačinih je tu še kup tujcev, saj v Nemčijo v zadnjih letih prihaja tudi veliko tako imenovanih »hitrostnih« turistov. Večina jih je iz Amerike in Japonske, turistične agencije jim pripravijo športne avtomobile in aranžmaje s postanki, ki vključujejo odseke avtocest, kjer lahko pritisnejo do konca. Kdo torej, skupaj z mano, lomasti s tako hitrostjo po tej nemški ravnini? So natrenirani dirkači vajeni visokih hitrosti? Kaj pa jaz? Sem pri 300 res tako varen kot se zdim sam sebi? Le nekajkrat na leto se uspem prebiti čez 300, pa še to samo v primeru, če je leto »dobro«. Torej le težko govorim o posebni rutini. Avtomobili so potemtakem vrhunski; vsak, ki ima vozniški izpit,se z njimi lahko zapodi po avtocesti do konca. V tej kombinaciji, avto,cesta, človek, je šibek člen predvsem človek, a tudi avtocesta mora biti nekaj posebnega, sicer se taka tombola ne bi izšla.

Res je, da so te nemške avtoceste po večini iz nekih drugih (davnih) časov. Po naši, ki je, tako vsaj pravi DARS, v zadnjih krakih zgrajena po najmodernejših in najzahtevnejših kriterijih, se lahko varno peljemo samo 130 km/h. Med 130 in, na primer, 150 je razlika. Na cilj, še posebej v kratki Sloveniji, sicer ne pridemo kaj prida hitreje, a saj ne gre samo za to. Bil bi dober občutek, če bi vedeli, da so kupe denarja v tem tisočletju (in prejšnjem) porabili za gradnjo avtocest, ki bi nam omogočile vsaj malenkost višjo hitrost. Sporočilo avtomobilističnih inženirjev je jasno – varna hitrost pomeni napredek. Ta se ne zgodi zaradi bojazni, da bi nas nekaj ubilo kar samo po sebi in kar tako. Če bi na življenje na enak način kot avtomobilistični inženirji gledali tudi tisti, ki so odločali o naših avtocestah, bi imeli danes morda tudi take odseke, kjer bi se lahko varno peljali, recimo,150 km/h. Pa predore, kjer nam v primeru dežja, enega najbolj naravnih, pogostih in običajnih vremenskih pojavov, hitrosti ne bi bilo treba zmanjšati, ampak bi se lahko skoznje varno peljali kar z enako hitrostjo. Preveč drzne misli in želje za konec leta 2009?