Harley-Davidson electra glide standard

Harley Davidson je legenda. Je velik, težek, relativno počasen in seveda ne najcenejši motocikel, ampak kljub temu ali pa prav zato tako željena ikona svobodnega motorističnega življenjskega sloga. Je motor, ki vzbuja skrajna čustva in zato pri ropotanju zajetnega dvovaljnika pod zadnjico ponuja pravzaprav le dve opciji. Ali ga obožuješ ali ne. Vprašanje pa je predvsem stvar perspektive in življenskega sloga, čeprav je Harley v novem tisočletju športnejši, prijaznejši in uporabnejši kot kdajkoli. Rezervno olje in orodje lahko danes brezskrbno pustimo doma, protivibracijska gred je odplaknila veliko večino "potresnih sunkov" velikega dvovaljnika, vozne lastnosti so bistevno boljše kot nekoč ... Toda imidž ostaja nespremenjen!

Oblika

Oblika je povsem klasična. Bleščeč zračno hlajen dvovaljnik V-zasnove, razpotegnjene izpušne cevi, kromirane cevi in debelo prevlečen sedež, pravzaprav prava mala zofa. Sprednja maska je velika kot regal z možnostjo vgradnje radijskega sprejemnika, ki na tak motocikel vsekakor sodi (vendar v vseh državah ni dovoljen). Krasijo ga še lični in pregledni merilci hitrosti, vrtljajev, napetosti in goriva. Dodani sta še lučki za pritisk olja in diagnostiko motorja. Tri okrogle prednje luči z zunanje strani samo zaokrožujejo vse skupaj in dopolnjujejo razkošno potovalni imidž, h kateremu sodijo tudi več kot udobne stopalke (poličke?) za voznika in sopotnika. Klasične ključavnice ni, njeno delo opravlja daljinsko upravljana alarmna naprava, ki tudi sama zaklepa oziroma s hrupom po potrebi odžene nepridiprave. Integrirane torbe so ozke, elegantne, a vendar dovolj prostorne za osnovne pripomočke. Srebrno prevlečenemu agregatu se najbolj poda črna barva motocikla, čeprav je electra glide standard letos mogoče dubiti tudi v kombinaciji z višnjevo rdečo ali v povsem modri barvi. Motor pa je seveda kot se za Harleya spodobi, možno še izdatno "customizirat". Dodelamo ga lahko s kopico originalnih delov ali pa pustimo domišljiji prosto pot ...

Vozne lastnosti

Tristopetdeset kilogramov mase, stošestdeset centimetrov medosne razdalje in šestnajst centimetrov predteka povejo veliko, ne pa vsega. Motor je stabilen, a nikakor ne okoren za vožnjo. Izboljšana ciklistika in oddaljenost 15 centimetrov od tal omogočata do trideset stopinjske nagibe, ki jih opravimo z veseljem in lahkoto. Seveda kolen na tem motorju ne bomo drgnili in tudi po serpentinah se največkrat ne bomo preganjali, toda na običajni vožnji bomo z veseljem vijugali tudi skozi zaprte slovenske ovinke. Za kruzanje po odprtih cestah pa si lahko omislimo celo tempomat ... Sicer pa je na vozne lastnosti Harleya potrebno pogledati drugače: kratki rokavi, odprta čelada in prikupna sopotnica, ki lahko zaradi učunkovite vetrne zaščite za nami sedi tudi v bikinkah, je tisto kar tukaj šteje. Kljub soncu v očeh si voznik zaradi zračno hlajenega agregata verjetno ne bo omislil kratkih hlač, bo pa tovrstno toploto znal ceniti v hladnih jesenskih dnevih. Dejansko je vetrna zaščita tako dobra, da lahko med vožnjo kadimo, pijemo, jemo in še kaj, torej vse tisto, kar v prid varnosti močno odsvetujemo.

Vibracije dvovaljnika so na mestu precejšnje, med vožnjo pa izravnalna gred dobro opravlja svoje delo. Verjetno bi jih lahko še zmanjšali, vendar potem to ne bi bil več harley, ampak kakšen "japonski mlinček".

Zmogljivosti

Sedemdeset konjičev pri tristopetdesetih kilogramih suhe mase, ki z dvema potnikoma hitro preseže pol tone, ni najbolj prepričljivih. Toda tisoč petsto kubični agregat se odkupi s preko sto newtometri navora. Kar pomeni, da se lahko brezsrkbno in neobremenjujoče večino dneva kotalimo naokoli v peti prestavi, oziroma prepričljivo pospešujemo v kateremkoli območju vrtljajev. Kdor pričakuje vrtoglave pospeške, seveda sedi na napačnem motorju, kar pa ne pomeni, da ta harley nikamor ne gre. S šestimi sekundami do sto kilometrov na uro še vedno pospešuje bolje kot večina avtomobilov in končna hitrost 160 km/h bistveno presega dovoljeno največjo omejitev. Z electro glide gotovo ne bomo najhitreje na cilju, bomo pa zato prišli spočiti in "pompozno".

Podobno je tudi v obratni smeri - pri zaviranju. Zavore so bistveno izboljšane in z dvema trideset centimetrskima diskoma spredaj in enim zadaj dobro opravijo svoje delo. Toda kljub temu naj nihče ne pričakuje, da je to motocikel za radikalno napadanje ovinkov in puščanje sledi gum na asfaltu. Vendarle gre za ustavljanje pol tone mase.

Cena, tekmeci

Za dobrih 4,3 milijona tolarjev se dobi tudi že dva spodobna japonska motorja, toda Harley-Davidson naj vsaj zaradi imidža načeloma ne bi imel konkurence. Če pa gledamo nanj le kot na dvokolesno vozilo s 1500-kubičnim agregatom, jo seveda ima. Najbližji je BMW R 1200 CL, ki je zelo kvalitetna evropska podoba Harleya. Je nekoliko lažji, a tudi z manjšo prostornino, šibkejši in cenejši. Moto Guzzi California Touring mu je podoben le na daleč, saj je štiristo kubikov manjši, sto kilogramov lažji ter milijon in pol tolarjev cenejši. Podobno velja tudi za japonske čoperje. Kawasaki VN 1600 classic, suzuki intruder 1500 LC in yamaha XV 1600 wildstar so sicer korektno oblikovani kruzerji z vsemi detajli, a brez prednje šipe in integriranih potovalnih torb. Predvsem pa jim manjka tisto, zaradi česar harleyisti kupujejo harleye. Zato moramo med konkurente šteti tudi nekoliko glomaznejšega in še dražjega harleya road king.