Alfa Romeo brera 3,2 JTS

Ko se je brera pred štirimi leti prvič pojavila na Ženevskem salonu, je dvignila ogromno prahu, saj je bil prototip skoraj umetniško delo, obenem pa je obljubljal vrnitev Alfa Romea k izvirni športnosti. Serijska izvedenka se je sicer odrekla 400-konjskemu Maseratijevemu osemvaljniku, zadnjemu pogonu in dvižnim vratom, a kljub temu ohranila večino obljub prototipa. Združuje namreč zunanjo lepoto z notranjim udobjem in močnim športnim pridihom, ki poraja vprašanje, ali je ta avtomobil pravzaprav športni kupe ali prestižni postavljač.

Zunanjost, notranjost

Poimenovanje po milanski umetnostni galeriji in podpis mojstra Giorgetta Giugiara na boku,namigujeta, da se brera spogleduje z umetniškimi izdelki. Toda lepota je vedno stvar okusa, dejstvo pa je, da s svojim izgledom brera nikogar ne bo pustila hladnokrvnega. Zašiljen nos in zadek dajeta seksi izgled, čeprav je na račun tovrstne oblikovalske velikodušnosti notranjost manjša kot bi pričakovali v skoraj štiri in pol metra dolgem avtomobilu. Za večjo agresivnost skrbi spredaj šest okroglih luči s ksenonskimi žarometi in smerniki, bočne linije potegnjene nad zadnja kolesa pa dajejo avtomobilu mišičast izgled. Štirje izpuhi na zaobljenem zadku skupaj s prepričljivim zvokom jasno kažejo na športno srce brere.

Notranjost je lična, dodelana z aluminijem in vrhunskim audio sistemom znamke Bose z več kot petsto "vati" moči. Nekaj posebnega je polarizacijska stekleklena streha, ki pripomore k osvetljeni notranjosti ter tako optično poveča prostor namenjen predvsem dvema osebama in občasnemu prevozu sopotnikov na zadnjih sedežih. Armarturka je pregledna in obogatena še s tremi merilniki na sredinski konzoli, ki dajejo ključne podatke o količini goriva in temperaturi hladilne tekočine ter olja. Potovalni računalnik s prikazovalnikom med merilcema hitrosti in vrtljajev razvaja z vsem, kar si je mogoče zaželeti in še tistim, na česar večina voznikov ne bo nikoli pomislila.

Vozne lastnosti

Stalni štirikolesni pogon je osnovna značilnost najmočnejše brere. Alfini inženerji so obudili pogon Q4 kot ga poznamo že v izvedenki 156 crosswagon. Tokrat Torsenov sredinski diferencial v športnem duhu skrbi, da se načeloma več moči prenaša na zadnji kolesni par. Toda za odlično lego na cesti skrbijo še: z dvema metroma in pol optimalna medosna razdalja, trapezaste obese spredaj, multilink sistem zadaj in neposreden volanski mehanizem. Sicer samo podvozje ni pretrdo, tako da omogoča tudi lagodnejša križarjenja, kadar si jih zaželimo, celoten paket s šestvaljnikom in šeststopenjskim menjalnikom s kratkimi hodi ročice pa zagotavlja obilo veselja tudi med agresivno odpeljanimi ovinki.

Pri voznih lastnostih je moteča pravzaprav le ena stvar – velika masa, krepko čez tono in pol. To pomeni, da ta alfa ni in ne želi biti dirkalnik! To je vozilo, s katerim lahko enako uživamo na zaviti cesti kot na večerni promenadi ali ko vozilo gledano parkirano pred hišo. Sicer izklopljivi elektronski dodatki pomagajo pri ustavljanju in stabilnosti vozila, čeprav je zaradi dobre lege oboje skoraj nepotrebno. Če gre kaj narobe, pa pomaga še sedem zračnih varnostnih blazin.

Zmogljivosti, poraba

3,2-litrski šestvaljnik streže s prepričljivim zvokom in malo manj prepričljivimi zmogljivostmi. 260 konjskih moči se namreč ob štirikolesnem pogonu in 1630 kilogrami mase kar nekako porazgubi. Za res športne zmogljivosti zato pričakujemo še dva turbopolnilnika, ki jih obljubljajo Alfini iženirji v bližnji prihodnosti. Manj kot sedem sekund do 100 km/h in 240 km/h končne hitrosti je za običajni promet več kot dovolj, po drugi strani pa kaže, da ta brera ne želi biti superšpornica, ampak je športno uglajena dama. Zmogljivosti pa so vsekakor zelo očitne pri porabi, ki v povprečju hitro preseže dvajset litrov neosvinčenega goriva na sto prevoženih kilometrov. Za tiste, ki sem jim zdi to preveč, in brero ne dojemajo toliko športno, ampak bolj umetniško, je zato primernejši 2,2-litrski turbodiezelski pogonski agregat s 185 konjiči, ki bo v prihodnosti oplemenitev še z bistveno poskočnejšim šestvaljnim agregatom na plinsko olje.

Cena, tekmeci

Brera s svojo obliko izstopa v svojem razredu, saj izgleda že skoraj superšportno in predstavlja odličen nakup za tiste, ki bi radi kupili maseratija, pa z desetimi milijoni tolarjev ne morejo. Oblikovanje se kosa z bistveno prestižnejšimi in športnejšimi avtomobili! Filozovsko je v glavah voznikov klasični Alfin cestni tekmec, da ne rečemo kar sovražnik BMW serije 3. Glede na motor ima šestvaljna brera tekmeca v modelu 330Ci, ko bo pod pokrov dobila še dve turbini in 400 KM pa se bo ob bok postavila M3-ju. Kako uspešno, bomo videli, seveda pa ju bo težko neposredno primerjati zaradi Alfinega stalnega štirikolesnega pogona in velike vpadljivosti v nasprotju z M3-jevim zadnjim pogonom in oblikovalsko limuzinskimi potezami. Tekmec brere je zato še nekoliko bolj audi TT 3,2 Quattro, ki pa zaostaja predvsem v šarmu. Kot neprestižni, a estetski družinski športnik ji lahko konkurira tudi mazda RX-8, ki pa je tako po motorni in pogonski zasnovi vendarle iz neke druge zgodbe. Podobno velja za veliko bolj klasične GTI-jevske hatchbacke (na primer golf R32), ki ji konkurirajo pravzaprav le po zmogljivostih.