Z jeepom wranglerjem po motokros progi

Jeep je že več desetletij vsega občudovanja vredno vozilo. Wrangler, ki s posnemanjem prvenca willisa iz II. svetovne vojne, uspešno kljubuje oblikovalskim zahtevam po aerodinamiki, nadaljuje tudi s tradicionalnimi voznimi zmogljivostmi. Seveda ne s tistimi na asfaltu, kjer se v glavnem lahko bolj razkazuje, pač pa z lastnostmi na terenu. In ker imamo izkušnje z letnikom 1942, smo izven cest preizkusili še 65 let mlajšega.

Poligon

Izbrali smo zaprto, ograjeno področje poleg avtoceste, ki vodi proti Celju. Razgibana površina, ki so jo nekdaj uporabljali motokrosisti, ponuja skoraj vse elemente, ki smo jih pred časom povzeli v prispevkih o šoli terenske vožnje. Teren nam je dobro poznan še od preizkusov drugih terencev in pickupov, na njem pa pravzaprav izostaja le poštena blatna oziroma vodna ovira.

Spremenjene razmere in "cestna zapora"

V fazi priprave foto in video prispevka smo upravičeno pričakovali spremenjene razmere zaradi deževja, ki je dobro namočilo teren. Pričakovanja so se uresničila na licu mesta, kjer smo prve prevožene strmine sicer premagovali uspešno, vendar so se gume hitro zapolnile z mokro zemljo. Tako nam nekatere ponovitve premagovanja strmin, ki sta jih venomer znova in znova zahtevala foto-Ciril in video-Ivan, niso vedno uspevale. Po prvem pravem spustu v globino, ki nam je bila od prej dobro poznana, pa je sledila nepričakovana "cestna zapora" - veliko drevo preko steze.

Najprej veja za opozorilo

Pravzaprav je prvo opozorilo predstavljal že bor, ki je nekaj svojega vejevja spuščal nad stezo, le malo niže od višine wranglerjevega ostrešja. Ker smo se odločili, da bo to dodatno začinilo terenski vtis, smo zapeljali pod veje, pri tem pa nas je bor dobro zasul z množico jesenskih iglic (ostrešje nad prednjima sedežema smo odstranili), veje pa tudi niso preveč nežno pobožele jeepove površine. Kar je je, smo sklenili, nazaj tu pod veje nas tako ali tako več ne bo. Ampak smo dvajset metrov kasneje zvedeli, da bo treba nazaj. Pred nami je bila namreč položena smreka, ki je zapirala pot naprej.

Okretni jeep

Ozko odmerjen prostor ob stezi pred drevesom je bil ravno pravšnji za preizkus okretnosti wranglerja. Kratka karoserija, majhen krog obračanja in lahkoten volan so opravili svoje, tako da je bilo obračanje z manevriranjem povsem neproblematično. Potem ko smo se znova vrnili pod bor na porcijo iglic, smo preverili zmožnost speljevanja v okoli 30-stopinjski klanec, pri čemer ni bilo nikakršnih težav. Ne rečemo, da ne bi prav prišla pomoč pri speljevanju, vendar znajo pravi vozniki, ki vozijo jeep, speljevati tudi brez ročne s sočasnim upravljanjem stopalk za plin in zavoro. Na vrhu klanca je čakala naslednja terenska naloga - prehodni kot, kjer smo morali v preteklosti z razločnimi terenci zelo paziti. To pot ni bilo z wranglerjem niti najmanjšega talnega dotika, saj je najnižja točka podvozja oddaljena 24 centimetrov od tal.

Ugodne terenske številke

Podobno kot pri premagovanju strmine in prevoja smo ugotovili tudi na vstopanju iz ravnine v strmino ter obratno. Velika 18-palčna kolesa in predvsem ugodna previsa spredaj (36,4 stopinje) in zadaj (29,8 stopinj) omogočajo približevanje oviri ter izstopanje iz strmine brez bojazni, da bi kam zaplužili. Na prvi pogled bi moral biti moteč sorazmerno daleč naprej štrleči odbijač, vendar je nameščen dovolj visoko, tako da prej preseneti voznika med parkiranjem v mestu, kot pa na terenu.

Kratek in jedrnat zaključek

Po kratkem preizkusu na motokros progi, ki zaradi delne neprehodnosti ni popolnoma uspel, lahko dopolnimo tista pravila terenske vožnje, ki govorijo o opremi, torej: za nemoteno terensko vožnjo in za izogibanje nepredvidenm težavam naj se v vozilu nahaja motorna žaga. Glede primernosti jeepa wranglerja za vožnjo po razdrapani strmi površini bivšega motokros poligona pa le kratka ugotovitev: vredna sta drug drugega.