SiolNET. Avtomoto Reportaže
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Z audijem allroadom po snežniškem pogorju

3

termometer

Preko snežniškega pogorja vodi množica cest. A samo tri smeri med njimi lahko označimo s pojmom "običajna cesta". No, mi smo je jim izognili ...

Snežniško pogorje je področje svojevrstnega kraškega sveta, večinoma pokritega z obširnimi gozdovi. Vmes najdemo planote, za katere bi zaradi prepiha lahko trdili, da jih je ustvaril veter. Nad gozdno mejo in nad mejo nizkih borovcev se k oblakom vzpenja skoraj 1800 metrov visoki Snežnik, naš najvišji nealpski vrh. Prečesali smo nekaj zanimivih asfaltnih, makadamskih in gozdnih cest v njegovi neposredni okolici. Bilo je torej v slogu "allroad".

Opis poti

Za pričetek in obenem zaključek izleta simbolično izberemo traso gorskohitrostne dirke Ferrari, ki se vsako leto odvija na cesti med Ilirsko Bistrico in Šembijami. Letos bo štela celo za evropsko prvenstvo. Naši izletniški načrti pa so drugačni, zato dirkalni stezi obrnemo hrbet in se zapeljemo proti centru Ilirske Bistrice. Od tu se usmerimo levo proti Sviščakom, tako kot je označeno na prometnem znaku. Asfaltna cesta se vzpenja v gorskem slogu in po desetih kilometrih pridemo do makadamskega odcepa levo proti Trnovski bajti. Na tem mestu se odločimo za trikilometrski odklon levo, dvesto metrov pred Trnovsko bajto pa znova zavijemo levo proti Volovji rebri. Sledi povratek po isti cesti nazaj in znova proti Sviščakom, kamor vodi kratek asfaltni pa malo daljši (osem kilometrov) makadamski odsek. Vmes si zapomnimo gozdarsko kočo v križišču na Okroglini, ker gremo levo proti Sviščakom samo na čaj, sicer pa naša osnovna smer vodi proti Zabičam, to je desno. Gre za dvajset kilometrov gozdne ceste, ki nas pripelje v dolino reke Reke. Sledi dobrih deset kilometrov asfaltne ceste proti Ilirski Bistrici. Tu je treba omeniti, da dolge ravnice lahko zavedejo voznika, da pozabi na nagradna merjenja hitrosti. Izlet zaključimo tako, da se iz Ilirske Bistrice usmerimo proti Knežaku in si na dirkalni trasi damo duška. Ampak samo po desni strani ceste, ki je le na treningu in dirki zaprta za promet! Moja lancia je v zadnjem desnem ovinku pred ciljem v Šembijah zmogla hitrost 170 km/h. "V prometu pa že dovoljenih 90 izgleda hudo hitro", je rekel kamerman Ivan, ki je posnel celotno pot.

Oris poti

Preko snežniškega pogorja vodi množica cest. Le tri smeri med njimi lahko označimo s pojmom "običajna cesta". Severna relacija Kozarišče - Leskova dolina - Mašun je povsem makadamska. Od zahoda, od vasi Koritnice proti Mašunu, vodi asfaltna cesta, malo bolj južno med Ilirsko Bistrico in Sviščaki pa je le prvih deset kilometrov asfaltnih, sledi makadam, ki se nadaljuje tudi proti Mašunu. Vse ostale cestne povezave so označene kot gozdne ceste, po katerih se je treba voziti na lastno odgovornost. Ha, na čigavo pa se vozimo sicer? Na tem gozdnem področju, drugem največjem v Sloveniji, kjer se mimogrede izgubiš, smo preizkusili vse navedene vrste voznih podlag.

Primerno za …

Zakaj smo izbrali prav pot, ki smo jo opisali oziroma orisali? Asfaltno vzpenjanje od Ilirske Bistrice proti Sviščakom ima vse značilnosti zavite gorske ceste. Do pričetka makadama je treba premagati dobrih šeststo metrov višinske razlike, za povrh pa je ob kislem vremenu cestna podlaga precej spolzka. Torej potrebujemo avto z nizkim športnim podvozjem, quattro pogonom in zanesljivo elektronsko podporo, da se ne bi pretirano dričkali. Na Volovjo reber vodi rebrasta, za volovjo vprego primerna makadamska pot, na kateri ne bi na lastno odgovornost tolkli po tleh. Potrebujemo torej avto z visoko dvignjenim podvozjem. Podobno je tudi na odseku Okroglina - Zabiče. Za sorazmerno lep makadam proti Sviščakom in za asfaltni povratek uporabimo udobno "comfort" nastavitev podvozja, seveda, če nam avto vse to dopušča. In potem sledi GHD Ferrari, kjer je avto spet čisto pri tleh. Vse to omogoča audi allroad, pa še izvrsten samodejni menjalnik s športno in sekvenčno izbiro prestav ima.

Ilirska Bistrica

Kogar zanima narava, morda ne bo kar takoj odhitel proti Snežniku. Skozi Ilirsko Bistrico namreč teče reka Reka, ki si slikovito utira pot med hišami in tudi pod njimi. Tu gre za gornji tok te reke, ki v Škocjanskih jamah ponikne in izvaža svoje vode v Tržaški zaliv. Mesto je vredno ogleda, nudi tudi dovolj možnosti za okrepčila in je primerno za postanek na pričetku ali ob povratku s krožnega izleta.

Koča na Kozleku

Na prvih kilometrih v smeri proti Sviščakom sta potrebni posebna previdnost in spoštljiva vožnja mimo sprehajalcev, ki so kar številno razporejeni po cesti. Ko smo mimo table za Črne njive in bar, lahko stroj zadiha bolj na polno. Pri tabli, ki označuje Kočo na Kozleku, se lahko zapeljemo desno po makadamu kakšna dva kilometra naprej, od tod pa peš na kucelj, kjer je koča. Gre za nadmorsko višino skoraj tisoč metrov in za lep razgled po dolini reke Reke in širši okolici.

Volovja reber

Odcep za Trnovsko bajto je obenem tudi za Volovjo reber. Tega sicer na usmerjevalnih tablah ne piše, čeprav je Volovja reber v zadnjem času močno medijsko izpostavljena. Saj veste, vetrne elektrarne, eni so za, eni so proti. Če ni smole, kakršno je na izletu zagodlo vreme, mora biti razgled prav lep, pa še po ostankih italijanskih utrdb se lahko opreza. Na tem področju so namreč Italijani branili svojo mejo, ki jim jo je kot "zmagovalcem" dodelila "pravična" Rapalska pogodba po I. svetovni vojni.

Sviščaki

Planinski dom, smučišče, množica vikend hišic in nekaj počitniških prikolic. Dokaj idiličen prostor sredi gozdov na višini 1250 metrov. To je izhodišče za pohod na Snežnik in prostor za različne vrste rekreacije. Gozdne ceste so primerne za izlete z gorskimi kolesi, vendar samo za tiste z dobro orientacijo oziroma po novem z dobro navigacijo. V planinskem domu, kot tudi v postojanki na dvanajst kilometrov oddaljenem Mašunu, se da med drugim izposodit tudi gorska kolesa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin