S volkswagnom touaregom iz Idrije na Vrše

Idrsko-Cerkljansko hribovje predstavlja prehod med predalpskim in kraškim svetom ter se zato spogleduje tako s pridihom primorske kot tudi alpske Slovenije. To pomeni globoko in strmo vrezane doline in kljub gozdnatemu svetu posamezne razgledne vrhove ali manjše travnate planote. Pokrajina se ponaša s številnimi naravnimi znamenitostmi ter kulturno-zgodovinskimi in tehniškimi spomeniki. Predvsem pa slovi po pregovorno zavitih ozkih cestah, ki so gostile številne relistične preizkušnje. Mi smo se odločili za izlet med čepovansko in idrijsko dolino, na področje, ki velja za eno najbolj prvinskih in odmaknjenih predelov Slovenije ter tako našemu avtomobilu primerno ponuja tudi kar se da slabo cestno podlago.

Opis poti

Začnemo v Idriji in peljemo proti Tolminu. Na koncu Spodnje Idrije v semaforiziranem križišču zavijemo levo za Kanomljo oziroma Oblakov vrh. Nadaljujemo po dolini Kanomljice. Ozka asfaltna cesta s številnimi pastmi še pod Oblakovim vrhom preide v makadam in preko izrazitega sedla na višini 721 metrov ter vrste serpentin pripelje v Dolenjo Trebušo. Tu se vrnemo na asfalt in na prvem križišču (razcepu) zavijemo levo za Gorenjo Trebušo in Čepovan. Ko prečkamo most se začnemo dvigati po makadamu nad dolino Trebuščice. Na edinem odcepu nadaljujemo naravnost za Čepovan in se v nekaj izpostavljenih serpentinah dvignemo na preval Drnulk 761 metrov visoko. Takoj za njim zavijemo desno na cesto proti Vršam, kjer se na idiličnih pašnikih naša pot zaključi.

Oris poti

Tokratna pot je nekaj posebnega, saj nas vodi po najbolj samotnih predelih Slovenije, po najbolj zavitih, najožjih asfaltnih in najprepadnejših makadamskih cestah, kar jih imamo v Sloveniji. V zadnjem delu streže z obilico strmega makadama, tako da ni primerna za tiste, ki imajo težave z vrtoglavico ali pa oceno širine svojega avtomobila in ga zato najraje gledajo zloščenega v garaži. Že začetna, najbolj civilizirana cesta med Spodnjo Idrijo in Dolenjo Trebušo je lep primerek slovenske cestne infrastrukture: luknjasta, ozka, popeskana. Nedavno modernizacijo večina (malo)meščanskih voznikov ne bo niti opazila, zato pa bo vsem voznikom kar pelo srce, ko se bodo povzpeli preko sedla Oblakov vrh. Toda pravo doživetje je nadaljevanje po ruski cesti na prelaz Drnulk. Cesta, ki so jo v začetku prve svetovne vojne zgradili ruski ujetniki, je vsekana v (in mestoma tudi skozi) prepadne stene. Velja za eno najbolj slikovitih pri nas. Toda tudi to je šele začetek za prave avanturistične voznike ... Vzpon na Vrše je avtomobilsko gledano resen zalogaj, saj naklon na neutrjeni podlagi doseže trideset odstotkov in lahko prestavlja težave vozilom s samo prednjim pogonom. Ne smemo pa seveda pozabiti na podlagi in naklonu primerno daljšo zavorno pot pri spustu nazaj. In seveda na dejstvo, da na Vršah cesta preide v kolovoz, po katerem nadaljevanje ni več dovoljeno. Peš pa seveda lahko vse podaljšamo do razglednega vrha Vrh Skopice. Priporočamo.

Primerno za ...

Volkswagnov touareg se je izkazal za odlično izbiro, saj predstavlja eno najboljših možnosti za vožnjo po vseh podlagah, ki jih srečamo. Zaradi zračnega po višini in trdoti nastavljivega vzmetenja in stalnega štirikolesnega pogona se je dobro obnesel tako na drsečem asfaltu kot tudi na razbitem makadamu dveh prelazov. In če bi na zavitem asfaltu manjši in lažji avtomobil morda nudil boljšo izbiro, bi si na cestah do Drnulka in Vrš težko želeli boljšega sopotnika. Poleg dovolj zmogljivega turbodizelskega motorja se je namreč ponašal z reduktorjem in zaporo sredinskega diferenciala, ki ju prej kot ovire v naravi ustavi naša naravovarstvena etika oziroma omejitev.

Antonijev rov

Že leta 1500 so v Idriji začeli kopati živo srebro. Rudnik je v pol tisočletja obratovanja postal drugi največji živosrebrni rudnik na svetu, saj je "proizvedel" skoraj 150.000 ton živega srebra. Po delu sedemstokilometrskega sistema rovov, ki sega več sto metrov globoko, se lahko sprehodimo tudi sami. Najstarejši del rudnika - Antonijev rov je namreč prirejen za turistični obisk. Pod središčem starega dela Idrije tako lahko vidimo prikaz rudarjenja edine tekoče kovine na svetu in nekaterih izjemnim strojniških tehnoloških rešitev iz prejšnjih stoletij.

Spodnja Idrija

Spodnja Idrija je kraj z dvatisoč prebivalci, ki leži ob sotočju rek Idrijce in Kanomljice. Njegove korenine segajo v začetek drugega tisočletja, pred osmimi leti pa je bil izbran za najlepši manjši kraj v Sloveniji. Slovi po gostoljubju, urejenosti in bogati kulturni dediščini, v katero sodijo seveda predvsem klekljane idrijske čipke in idrijski žlikrofi. Ponaša se tudi s hotelom Kendov dvorec ...

Kendov dvorec

Kendov dvorec je obsežna in razkošna zgradba, ki v umirjenem idiličnem okolju nad Spodnjo Idrijo ponuja enajst sob opremljenih s starinskim pohištvom iz devetnajstega stoletja in kulinarično ponudbo primerno temu času in prostoru. Tukaj se bomo nasitili ob preizkušenih domačih starodavnih receptih s hrano, ki jo ponuja bližnja okolica. To pomeni sveže pečen kruh in potico, jedi na žlico v katerih prednjači zelje ter seveda idrijske specialitete: žlikrofi, ajmoht, bati …

Trebuščica

Trebuščica je le štirinajst kilometrov dolga rečica, ob kateri se spuščamo iz Oblakovega vrha. Izvirnih nekaj kilometrov vode je rezervat in gojitvena voda za soško postrv, v spodnjem delu pa je možen tudi ribolov vseh vrst postrvi. V Trebuščico se rade prihajajo drstit tudi velike soške postrvi, glavač pa tudi belice. Njene kaskade in brzice ponujajo tudi resen izziv za drzne kajakaše na divjih vodah. Še veliko bolj divje pa so grape, ki se v celi vrsti potokov spuščajo vanjo.

Soteska Gačnik

To je eno najbolj divjih območij v Sloveniji. Brez turističnih gneč in utrjenih poti v najbolj neokrnjenem okolju strmih pobočij in kristalnih tolmunov. Potok Gačnik se spusti za osemsto metrov v manj kot osem kilometrih svojega toka in tvori štirinajst slapov. Ne gre pa le za naravno znamenitost, saj lahko v vršnem delu občudujemo, kako so naši predniki s primitivnimi sredstvi speljali vodo Gačnika v sosednjo Pršjakovo grapo, da so po njej splavili les. Tistim, ki se ob soteski Gačnika cedijo avanturistične sline, pa moramo povedati, da je soteskanje po Gačniku prepovedano. Kljub temu lahko brez težav obiščemo vsaj prva dva (zgornja) slapova. Drugi - Macesnov - je eden najlepših pri nas.

Pršjaški slapovi

Veliko lažje je z obiskom slapov Pršjakarske grape, saj je ob desnem bregu utrjena pot, ki pa kljub temu zahteva nekaj gorniškega znanja. Najbolje se je soteske lotiti od spodaj - od domačije Krt. Za mnoge bo dovolj že obisk prvega slapu v Sopotih. Gre za dvojni slap, katerega zgornji del se po nekajmetrskem padcu izlije v "kopalni" tolmun, nato pa Pršjakove vode kot 27-metrski slap padajo v spodnji temnozelen tolmun. Dvostopenjski slap je lepo viden s steze in ta pogled vsekakor opraviči pol ure hoje. Pot naprej navzgor ob potoku je na nekaterih mestih skoraj tako neprehodna kot v sosednjem Gačniku. Za celotno grapo bomo potrebovali precej časa, slapov je namreč kar osem in od prvega zgornjega se je potrebno vrniti še nazaj do izliva Pršjaka v Trebuščico.

Vrše

Idilični pašniki visoko nad čepovansko dolino so s svojo samoto in odmaknjenostjo v idiličnem zelenem okolju s travniki in gozdovi poraslih kucljev pravi raj. Čeprav so bili pred leti zapuščeni, se zdaj vanje vrača življenje, a še vedno ponujajo dovolj samotne narave za vse vrste užitkov. So namreč odlično izhodišče za sprehode po grebenu Vrš in ture z gorskimi kolesi, saj ponujajo precej višinske razlike in atraktivne ceste v dolino.