S KTM-ovim dirkalnikom na gorski dirki

Kaj je KTM x-bow?

Dobrih 600 kilogramov in vsaj 240 konjičev, kolikor ima dirkalni KTM, že samo po sebi pove veliko, centralna namestitev motorja za voznika in zadnji pogon pa še več. Ker avtomobil nima strehe, vrat in niti šipe, je verjetno jasno vse. To je v karbon odet čistokrvni dirkalnik, pod zasnovo katerega je podpisana legendarna znamka formul Dalara! Še tako "hud" dirkalni avtomobil, je še vedno avtomobil – v osnovi vozilo za prevoz, ki je sicer močno predelan, a še vedno težek, velik in visok. X-bow je v tem pogledu bližje formulam – zgrajen je z dirkaškim namenom in voznik ni nekaj, kar naknadno pride v vozilo, ampak je avtomobil zgrajen okoli njega. Občutek je zato fantastično dirkaški.

Za volanom dirkalnega x-bowa

To smo lahko izkusili na prvem treningu. Mokra steza z lužami in skoraj povsem gladke gume ob dirkaški zasnovi avtomobila niso dopuščali veliko veseljaških občutkov. Avtomobila se namreč preprosto ni dalo peljati naravnost. Opletanje z volanom in tipanje s stopalko za plin je pomenilo sicer veliko adrenalinskega driftanja, a hitrejši so bili celo jugoti. Na suhem se je zgodba povsem spremenila – oprijem avtomobila je fenomenalen, omogoča sunkovita pospeševanja in zaviranja, vzdrži neverjetne bočne pospeške, a ko spusti njegova zasnova, ne dopušča veliko možnosti za popravni izpit.

Vzvišeni občutki in strahopričakovanje v enem paketu

V nasprotju z več kot sto vozniki na največji slovenski dirkaški prireditvi sam nisem prišel z mislimi na zmago, ampak z željo po čim boljši zgodbi in dirkaškem testu KTM-a, ki smo ga sicer spomladi preizkusili v odprtem prometu, a ostali nekoliko nepotešeni, saj gre v bistvu za dirkalni avtomobil s tablicami in ne obratno. In priznam, prišel sem tudi po nova doživetja, izkušnje in po tistim, ki niso nikoli dirkali, nerazumljivo hkratno ekstatično mešanico občutkov strahu in vzvišenega počutja. Osnovna naloga pa je bila seveda pripeljati avtomobil nazaj v enem kosu, zato je moralo biti tveganje razumno. Več kot petdeset tisočakov, kolikor stane osnovni x-bow, v primeru nesreče pač ni mogoče nadomestiti z besedami: "Oprostite, no, saj volan je ostal pa cel, tukaj ga imate!".

Kje je meja med zmago in razbitino?

Časa legendarnega Krisa Rosenbergerja in našega mladega perspektivnega dirkača Luka Bravca sta zato na suhi stezi ostala meni nedosegljiva, a vendar nad svojo vožnjo in rezultatom nisem ostal razočaran. Celo avstrijski dirkaški zvezdnik Rosenberger je odbil pol platišča in pokazal, da če na dirki iščeš mejo, jo običajno najdeš v ograji. Sam sem se predvsem ponovno prepričal, da še tako hitra vožnja ni nič v primerjavi z dirkanjem na zaprti cesti s čelado na glavi, kjer v koncentraciji uspeš ustaviti čas, odmisliti ves svet in se dejansko vsak meter bojuješ z volanom, svojim znanjem in strahovi – še posebej med ograjami in drevesi dirke v Ilirski Bistrici, kjer sem imel povprečno hitrost bistveno večjo od sto kilometrov na uro.