Na zimskih enaindvajset stopinj

Iz minusa na plus

"Zanohtalo" se mi je že ob 5:20 zjutraj, ko sem z avtomobila praskal debelo plast ledu. Tudi -5 stopinj Celzija na termometru je dodalo svoje, zato sem komaj čakal, da sedem na letalo in se odpravim proti jugu, v Španijo. Pristali smo v Malagi in se pred vžigom seata exea raje malce nastavili sončnim žarkom in enaindvajsetim stopinjam.

Zehanje med vožnjo proti Marbelli

Nekaj deset kilometrov avtoceste ni bilo prav posebej zanimive, predvsem, ker lepo naravo gledaš le v daljavi, medtem ko čakaš v koloni, ker je eden od tujih novinarjev zgrešil izvoz in povzročil malo zmede. Zato poti proti hotelu v Marbelli ne bom posebej hvalil, bom pa pohvalil pot naslednjega dne.

Naravnost proti hribom

Naslednji dan zjutraj sem si najprej nekaj časa vzel za kratek sprehod po tamkajšnjih peščenih plažah. Grelo me je že jutranje sonce (mimogrede, to v tem času pri njih vzide šele okoli osme zjutraj, a ostane dlje pokonci), mrzlo morje v katerega sem pomočil roko, pa je poskrbelo za ekspresno bujenje. No, da ne zaidem. Po pretegu nožic sem se usedel v exea in zapeljal po začrtani poti. Uf, grem kar v nov odstavek.

Naravnost proti hribom drugič

Z novinarskim kolegom sva se odločila za eno od (s strani Seata) planiranih poti, a sva se kmalu premislila. Zavila sva iz avtoceste in se zapodila naravnost proti goram. Po nekaj kilometrih in naseljih sva pripeljala naravnost na lepo, skoraj prazno, zavito in skratka fantastično gorsko cesto, ki vozi proti naselju Ronda. Sonce, športno podvozje v exeu in prazna cesta. Takoj bi šel nazaj.