Kako je po novem z vožnjami v naravnem okolju?

Brez strožjega zakona ostaja zmeda

V teh dneh se je zgodilo. Počasi bi morali dobiti novo odredbo – strožji predpis o prepovedi vožnje v naravi. A izkazalo se je, da ta sploh nima zakonske podlage za sprejetje. Tako nam tudi v novi zimi ostajajo stari zakoni in stare težave med tistimi, ki naravo uporabljajo deloma peš, in tistimi, ki jo uporabljajo deloma z motornimi pripomočki. Mnogi vidijo v načinu, kako se je tega lotilo ministrstvo za okolje, teorijo zarote, s katero so lobisti za nekaj let prestavili sprejetje strožjih zakonov, drugi vidijo v tem nesposobnost javnih uslužbencev, tretji pa vidijo predvsem sneg, ki ga je potrebno zvoziti, če že na cestah plugi uničijo vso možnost zabave z avtomobilsko vožnjo po njem.

Kaj pravi obstoječi zakon?

Motorno sankanje je že nekaj zim na udaru. Nekaj zaradi peščice objestnežev brez odnosa do narave, predvsem pa zaradi neupravičenih očitkov večini sankačev, ki le želijo uživati v svojem športu. Na videz se namreč zdi, da je v Sloveniji motorno sankanje prepovedano, a to seveda ni res. Po črki zakona obstoječi zakon vožnjo z motornimi sanmi dovoljuje, in sicer "na cestah, ki so zaprte za promet, oziroma cestah, na katerih se zaradi drugih okoliščin javni cestni promet ne opravlja (zaradi zapadlega snega, ki se v zimskem času ne čistijo in so zato zaprte za javni promet): mednje spadajo tudi gozdne ceste, razen kadar so v skladu z 42. členom Zakona o gozdovih zaprte za ves promet". To seveda ne velja za območje triglavskega narodnega parka!

Kje je meja med spoštovanjem narave in njenim uničevanjem?

V praksi si nekateri izvršitelji zakona in nekateri sankači to razlagajo po svoje, zaradi česar prihaja do hude krvi in tudi krivic. Toda bistvena je voznikova ekološka zavest, ki bo včasih držala nazaj tudi tam, kjer bi zakon vožnjo dovoljeval, a zato se ji bo drugje zdel zakon nelogičen. V praksi pa je meja med spoštovanjem narave in izživljanjem osebnih hrepenenj jasna: ne uničujmo neutrjene podlage in podrasti! In prav tu se motorne sani izkažejo med vsemi vozili najprijaznejše okolju – vozijo namreč po snegu, ki pomladi tako ali tako izpuhti v nebo.

Kaj pa hrup?

A sprehajalci po zasneženem sredogorju imajo prav: motorne sani ropotajo in iz njih se kadi. In hrup lahko v gozdovih povzroča škodo živalim, ki ob skopi hrani za beg porabijo preveč energije. A gozdovi so že tako onesnaženi s hrupom motornih žag in delovnih strojev in predvsem živali v bližini cest in velikih smučarskih oziroma rekreativnih centrov ni, ker smo jih že pregnali. Zavedati se je potrebno, da imamo nalogo ohranjanja narave vsi, ne le peščica sankačev, ki so lahko ali pa sploh ne le vrh ledene gore. Ta pa je jasno največja pod gladino, kamor običajni in površni pogledi sploh ne sežejo.

Onesnažen zrak nima veze s sanmi

Sankači pravijo, da največjo škodo naravnemu okolju povzročajo desettisoči smučarji in sprehajalci, ki se trumoma vozijo skozi gozdove do smučišč in koč po široki rani, ki jo je v gozd naredila asfaltna cesta, ki v naravno okolje gotovo ne sodi. Poglejmo, kaj pravijo podatki: promet v Sloveniji je že pred leti dnevno povzročil 150 ton izpustov CO, 100 kilogramov svinca, več kot 10.000 ton emisij CO2,. In pri tem je promet skupaj z milijonom tranzitnih tovornjakov na leto v Sloveniji kriv za le četrtino vseh okolju škodljivih izpustov v Sloveniji, o s pesticidi zastrupljeni zemlji in travnikih golfskih igrišč pa bolje, da ne začnemo razmišljati! Zato je težko verjeti, da je jedro težav v nekaj sto sankačih, ki imajo v nasprotju z gozdarji in kmetovalci v svojih izpuhih katalizatorje.

In kakšni so zakoni v razvitih deželah?

Ekološko ozaveščeni Finci imajo motorno sankanje na vrhu svoje turistične ponudbe, mnoga smučišča v "orto" zeleni Avstriji po zaprtju hrumenja žičnic dovolijo še brenčanje sani. Američani svoj največji biser – nacionalni park Yellowstone – pozimi spremenijo v sankaški poligon, saj jim je jasno, da milijoni poletnih turistov z avtomobili in odpadki naredijo naravi več škode kot tisti, ki teptajo sneg na že obstoječih cestah in poteh. Tudi pri nas avtomobili na cestah v osrčju Triglavskega narodnega parka onesnažujejo zrak in plašijo živali, a sankači ga ne smejo.

Kje je vir težav?

Ker podobno gliserji na morju niso nikomur v napoto, vsi pa žugajo za vozniki vodnih skuterjev, se nam zdi, da je v ozadju tovrstnih težav homofobija. Lažje je udariti po drugače misleči manjšini kot po celotni populaciji. In zato je morda dobro, da imajo odgovorni še nekaj časa, da še enkrat premislijo, kakšen zakon je potrebno napisati. Kajti tak kot bi ga naj uveljavili motorno sankanje praktično ukinja. Paradoksalno pri tem je, da bo država tako pobirala davek od prodaje strojev, ki jih nikjer ne bo mogoče uporabljati. Podobnost s tem, da nimamo nobenega dirkališča za (prehitre) motocikle je verjetno zgolj naključna…

Rešitve država očitno noče

Rešitev je zato na dosegu roke, a se je nihče ne loti. V Sloveniji je desetine smučišč, ki brnijo v naravnem okolju, in niti enega pravega sankaškega poligona. Še več nekatere poskuse za izgradnjo poligona ministrstvo za okolje ovira, čeprav bi s tem rešili večino težav. Sankači ne bi krnili narave, motili pohodnikov in živali, s poligonom bi lahko služili in plačevali državi davek in še ekološko osveščeni sankači ne bi imeli slabe vesti. Toda naša država raje preprečuje kot regulira.