Dve leti največje letalske uganke: se izginotje malezijskega letala lahko ponovi?

Letalo s 239 potniki in člani posadke je pred dvema letoma izginilo v noč

Zgodilo se je 8. marca leta 2014. Dvajset minut pred eno uro zjutraj sta z letališča v Kuala Lumpurju z boeingom 777 skupaj s 237 potniki in člani posadke odletela kapitan Zaharie Ahmad Shah in njegov kopilot Fariq Abdul Hamid. Po približno pol ure leta proti kitajskemu Pekingu sta dosegla navigacijsko točko in vstopila v vietnamski zračni prostor. Komunikacijo z letalom je končala malezijska zračna kontrola in malo pozneje bi moralo stik navezati s kontrolorji v vietnamskem Ho Chi Minh Cityju. Ti glasu obeh pilotov niso nikoli slišali. Malezijsko letalo je za vedno izginilo v noč in šele lani poleti so pri Mozambiku odkrili prvi manjši del pogrešanega letala. Let MH370 se je v zgodovino zapisal kot ena največjih skrivnosti letalstva.

Kako je lahko eno največjih potniških letal izginilo?

Na prvi pogled se zdi izginotje 63 metrov dolgega letala, ki čez krila meri 61 metrov in lahko vzleti z največjo maso skoraj 300 ton, težko verjetno. Toda dejansko je le desetodstotni del zemeljskega površja pokrit z radarskim signalom, ki omogoča sledenje potniškim letalom. Kontrole zračnega prometa poznajo primarne radarje, ki delujejo na principu Dopplerjevega pojava (odboja), in sekundarne radarje. Ti sprejemajo signal iz letalskih transponderjev in poleg lokacije kontrolorjem nudijo tudi določene podatke, kot sta na primer trenutna višina in hitrost leta.

Med dodatnimi komunikacijskimi sistemi je tudi sistem Acars, ki med zemljo in letalom komunicira prek satelitov. Ta signal ni stalen in se obnavlja le ob določenih časovnih intervalih.

Malezijsko letalo je po koncu redne komunikacije z malezijsko kontrolo zračnega prometa izgubilo prenose vseh omenjenih sistemov. Nekaj časa je podatke pošiljal le še sistem Acars, ki je preiskovalcem skupaj s podatki radarja malezijske vojske dal podatek, da je letalo iz neznanega razloga kmalu po vstopu v vietnamski zračni prostor zavilo ostro levo. Na ta način so uspeli določiti tudi nekaj nadaljnjih točk letala.

Ključna vprašanja svojcev žrtev in preiskovalcev

Tam se je največji del skrivnosti leta šele začel. Svojci domnevnih žrtev so od malezijskih oblasti in predstavnikov letalskega prevoznika zahtevali odgovore na prvi pogled preprosta vprašanja: Kam je letalo izginilo, zakaj bi lahko strmoglavilo in kakšna usoda je doletela njihove znance in sorodnike?

Preiskovalci so tem vprašanjem dodali še nekaj svojih. Zakaj je letalo sploh zavilo ostro iz svoje začrtane poti in zakaj so se prekinili vsi komunikacijski kanali z letalom? Boeing je še več ur nadaljeval pot v dokaj ravni liniji in brez nihanj v višini leta in hitrosti. Nato mu je predvidoma zmanjkalo goriva.

Ogenj, teroristi ali preprosto kapitan Shah?

Preiskovalci so se spraševali, ali bi lahko velika tehnična okvara v primeru nenadnega požara pokvarila vse ključne sisteme letala in onemogočila tudi oddajanje transponderja in sistema Acars. Na letalu je bilo več kot 200 kilogramov litij-ionskih baterij, ki bi bile lahko vnetljive. Ognjeni zublji bi imeli moč za uničenje letala, a požar kajpak ne sovpada z vsaj pet ur dolgim nadaljnjim letom boeinga in dejstvom, da posadka ni navezala stika s kontrolo zračnega prometa in razglasila preplaha.

Preiskovalci so prav tako dokaj soglasno zavrnili možnost terorističnega napada (dva potnika sta potovala z ukradenima potnima listoma, a nista bila v povezavi s terorističnimi skupinami), nekateri med njimi so omenjali tudi možnost pomanjkanja kisika (napaka v sistemu zagotavljanja zračnega pritiska) in posledično nezavest vseh na krovu letala.

Med najbolj verjetnimi so ostale domneve, da je izginotje povezano z naklepnim dejanjem kapitana Shaha. Bil je izkušen pilot, ki je pri Malaysia Airlines delal 33 let. Za seboj je imel že več kot 18 tisoč ur letenja. Kapitan bi seveda znal izklopiti tako oddajanje transponderja kot tudi sistema Acars, kar za morebitnega terorista pri ugrabitvi letala skoraj zagotovo ne bi veljalo. Sodeč po znanih lokacijah leta se je preiskovalcem tudi zdelo, kot bi pilot namensko iskal področja v Indijskem oceanu brez pokritosti sekundarnega radarja.

Za takšno dejanje Shaha kajpak ne obstajajo nikakršni dokazi, prav tako tudi ne motiv, ki bi ga do takih potez lahko pripeljal. Brez najdenih razbitin je nemogoče v celoti potrditi ali ovreči katerokoli izmed mogočih teorij.

Tragična nesreča, ki za zdaj še ni prinesla napredka varnosti

Večina dozdajšnjih letalskih nesreč je pomagala narediti letalske prevoze še varnejše. V primeru malezijskega izginulega letala to za zdaj še ni mogoče trditi. Ker so za zdaj našli le manjši del krila, ki za razliko od obeh črnih skrinjic in drugih ključnih delov letala ne more pojasniti usode leta, je vzroke za izginotje in domnevno nesrečo nemogoče pojasniti.

Kot so nam potrdili tudi slovenski piloti, ki delajo na največjih potniških letalih pri tujih družbah, se industrija na domnevne vzroke in posledice malezijske nesreče še ni prilagodila. Letala niso dobila novih sistemov, ki bi pomagala preprečiti tovrstna izginotja. Za zdaj pristojni organi tudi niso sprejeli pobude, da bi letala še pogosteje javljala svoj položaj.

Čeprav je v letalu več komunikacijskih sistemov, lahko pilot še vedno izklopi signal transponderja. Na območjih brez pokritosti signala sekundarnega radarja tak signal tudi sicer ne koristi. Potniška letala torej lahko spet izginejo tudi danes ali jutri. Ne seveda nad celino, kjer je radarska pokritost odlična, temveč predvsem nad prostranimi morji in težje dostopnimi tereni.