Pasti slovenskih cest

Tudi če za hip pozabimo na pesek, ki se na kakšni zakotnejši cesti posipa po asfaltu in nato “pozabi” odstraniti. In tudi če spregledamo luknje v asfaltu, ki niso niti označene, kaj šele pokrpane, so na slovenskih cestah prisotni še trije "fenomeni", ki lahko povzročijo težave, če ne celo bolečine.

Kdo hoče pobiti motoriste?

Vsaka od teh pasti je kritična predvsem za eno vrsto motociklov: na prvih dveh imajo največ težav superšportni motocikli z gladkimi gumami in nagibanjem na notranjo stran zavoja, na tretji pa predvsem enduro motorji zaradi izrazitega profila gum. Za piko na i pa skrbi velikokrat povsem neustrezna talna signalizaciija s črtkanimi črtami skozi nepregledne ovinke in polno črto preko ravnin.

Drsalnica na suhi cesti

Fenomen slovenskih sestavin za izdelavo asfalta pripelje ponekod do neverjetno gladke površine, ki je za enosledna vozila seveda zelo neugodna. Namreč, v nasprotju z zabavnostjo drsenja pri avtomobilih je pri motorjih stvar prav nasprotna in zaradi nenehne napetosti celo mučna. Še večji problem kot trpljenje med vožnjo pa je seveda nepričakovana sprememba kvalitete asfalta, ki lahko pripelje do velikih težav, še posebno če se spremeni sredi zavoja, v katerem nagnjeni uživamo. Zato je potrebno biti skrajno pozoren na svetleč asfalt in gibanje na njem. Na gladki podlagi so nagibi seveda skrajno nezaželjeni in če se takšni podlagi pridruži še dež, je najboljši način vožnje "angleški" ali enduro stil z obremenjevanjem stopalke na zunanji strani motocikla. Večja varnostna razdalja in nežnejše zaviranje sta seveda jasna stvar.

Bitumenske zalivke lomijo kosti

Črne črte, ki se pojavljajo na slovenskih cestah in vodijo skozi ovinke, niso smernice za idealno linijo, kot bi morda kdo mislil, ampak prav nasprotno "kostolomska vodila". Njihova površina je namreč zelo drseča in v primeru, da v nagibu zapeljemo na takšno bitumensko zalivko, lahko guma zdrsne. Zato je nujna pozornost in pripravljenost na manevriranje, da se peljemo izven področja zalivke, čeprav je to, ko nas nagnjene preseneti sredi ovinka, včasih težko. Rešitev je dodatna pozornost, spretno krmarjenje in ne največji nagib ali pa enduro motocikel z močneje profiliranimi gumami.

Odstružena plast asfalta

V teoriji imajo tisti, ki stružijo asfalt dober namen. Svojo napako pri polaganju pregladkega asfalta skušajo popraviti tako, da ga s frezo naredijo bolj grobega. Toda efekt ni vedno najuspešnejši in desetine raz, ki tako nastane in ki močno vijugajo levo-desno, poleg tega pa še zavijajo v ovinku, vodi kolo in povzroča nemalo nevšečnosti. Najtežje je pri uporabi močno profiliranih enduro gum, saj raze vodijo čepke na pnevmatiki po svoje in lahko pripeljejo do padca. Vse kar lahko naredimo je, da ne izgubimo živcev, ko se to zgodi in obdržimo kontrolo nad motociklom, tudi če to zahteva nekoliko grobo posiljevanje v smer.

Črte, ki vodijo v smrt

Na slovenskih cestah se velikokrat zdi, kot da se tisti, ki rišejo črte pri tem bolj kot ne zafrkavajo. Drugače si pač ni mogoče razlagati neprekinjenih črt preko kilometrske ravnine brez priključkov in črtkanih črt skozi povsem nepregledne ovinke. Preveč neprekinjenih črt niti ni tako tragičnih, razen za denarnico, ker med prehitevanjem čez polno črto po pregledni ravnini policistii pač nimajo razumevanja za šale risarjev črt. Črtkane črte skozi nepregledne ovinke pa znajo biti ob slabi vidljivosti usodne. Na primer: ponoči v dežju je vidljivost skozi čelado, ki nima brisalcev precej otežena in mnogi žarometi, predvsem pri enduro motorjih nekoliko slabši. Tako pri prehitevanju tovornjakov ni mogoče dovolj dobro videti mimo. V glavi je seveda misel, da črtkana črta pomeni, da je odsek pregleden in ker je pred teboj kolikor daleč vidiš tema, to pomeni da nasproti ne vozi nobeno vozilo. Zaviješ na levi pas in glej ga zlomka, nenadoma ugotoviš, da črtkana črta ostro zavije v ovinek in da se ti nasproti pravkar pelje avtobus. Vse kar lahko naredimo je, da ne prehitevamo (a zakaj imamo potem motor in ne avto) oziroma, da ne nasedamo risarjem črt in ne ocnjujemo talne oznake, ampak le cesto samo. Na motorju se lahko zaneseš le na svojo glavo!

Katastrofalno krožišče Tomačevo

Skrajni primer talnih signalizacij in “šal” konstruktorjev ter avtomobilistov je krožišče Tomačevo, ki je ena sama velika past. Že pri vstopu iz severne ljubljanske obvoznice (smer proti vzhodu) večina avtomobilistov ne razume, da vanj vodita dva pasova in v večini primerov nonšalantno zavijejo preko polne črte na pas, po katerem se nič hudega pripelješ mimo običajno počasnejšega avtomobilista. Podobna zgodba je na izvozu proti Črnučam, kjer je projektant pozabil narediti še en pas za tiste, ki prihajajo iz smeri Jarš. Klasičnim izsiljevanjem se v običajni gneči velikorat pridruži še vstop avtomobilistov v krožišče po zunanjem pasu in potem nasilno vključevanje preko polne črte na notranji del krožišča.

Narebrane črte

Vrhunec vsega pa so črte, ki označujejo pasove. Te so namreč narebrane, da avtomobiliste z zvokom opozarjajo, kdaj zamenjajo pas, za motoriste pa še posebno v dežju predstavljajo smrtonosno drsalnico. Kazen za prehitro vožnjo skozi krožišče tako pri neprevidni menjavi pasu ni globa, ampak polomljene kosti ali celo smrt. Da je stvar še bolj tragična, lahko do tega pride tudi pri vožnji povsem v skladu z omejitvijo, saj že pri štirideset kilometrih na uro pri hitri menjavi pasov, kot posledici izogibanja izsiljujočim avtomobilistom, v dežju te črte predstavljajo smrtonosno past. Edina možnost je zato menjava pasu med črtami, kadar je z določeno spretnostjo seveda mogoče.