Kam odlagate denarnico

Potem stojim z avtom na vse štiri žmigavce pred stavbo, kjer ima "ona" svoje opravke. Ne mine niti pet minut, ko se mi oglasi ženski glas na drugi strani mobilne žice: "Halo, a ste vi Aleš Črnivec? Jaz imam pa vašo denarnico".

Gotovina, kreditna in bančna kartica, vozniška, osebna ...

Velik vprašaj nad mojo glavo ne pomaga, da bi razumel "kva dugaja". Potem vidim na nasprotni strani ceste dekle, ki se nad nečem sklanja. Bila je Barbara, ki je pobrala mojo denarnico in med dokumenti našla SiOL-ovo vizitko. In tako me je lahko obvestila o najdbi, še preden sem sploh izvedel, da sem kaj izgubil. Seveda, saj jaz sploh nisem!

Prehitro iz avta

Denarnico sem namreč dal že med vožnjo svoji sopotnici, da je (kot ponavadi) pobrala ven nekaj gotovine. Potem je odložila "tošl" kdo ve kam, med izstopanjem iz avta pa je vse skupaj padlo na tla in na mojo srečo počakalo na - Barbaro.

Ni bilo prvič, je pa že enkrat preveč

Če na tem mestu povem, da so med tako izgubljenimi predmeti na primer rokavice, naj bo dovolj. Spisek je namreč daljši, zato sopotnico ponavadi, od te (ne)srečne denarnice naprej pa vsakič, spomnim naj pazi, kako izstopa. Takšna pa je tudi vsebina tokratnega nasveta: sopotniki, sopotnice naj med vožnjo ne prenašajo vsakršne krame po naročjih, saj je v avtih dovolj odlagalnih mest. Pri izstopanju iz vozila, posebno če odvihrate, lahko karkoli pade po tleh. Če tako izgubimo kakšne ključe, kapo, rokavice ... nam tega nihče ne bo mogel vrniti. Ali sem imel torej srečo, da je šlo za denarnico z dokumenti in ostalo vsebino, na kateri vse piše? Ne, srečo sem imel, ker jo je našla Barbara in mi prihranila kup nevšečnosti. Poleg izgube stotih evrov gotovine bi se moral ukvarjati s preklici kartic in zamudnim pridobivanjem raznih duplikatov. Barbari se za njeno poštenje takole še enkrat zahvaljujem! Pa moja sopotnica tudi.