Zeleno javno naročanje: usmerjati je treba tudi gospodarstvo

Zeleno javno naročanje je opredeljeno kot postopek, s katerim javna uprava naroča in kupuje blago in storitve, ki imajo skozi svoj celoten življenjski krog manjši vpliv na okolje. Da ne gre za mrtvo črko na papirju, ampak pravzaprav za ogromne zneske, potrjuje podatek, da za nakup pisarniške in računalniške opreme, pohištva, prevoznih sredstev in storitev, energentov, delovne opreme in vzdrževalne storitve ter druge pripadajoče izdelke in storitve javni sektor v državah članicah Evropske unije porabi okoli dve milijardi evrov, kar je skoraj šestina celotnega bruto družbenega proizvoda

Slovenija sprejela akcijski načrt

V Sloveniji je ta delež za nekaj odstotnih točk nižji in dosega 13 odstotkov, je zbranim udeležencem nacionalne konference o zelenem javnem naročanju pojasnil Mitja Gaspari, minister, odgovoren za razvoj in evropske zadeve.

Vlada je lani sprejela Akcijski načrt za zeleno javno naročanje za obdobje od 2009 do 2012, s katerim želi doseči, da bodo do leta 2012 osrednji deli državne uprave in mestne občine polovico javnih naročil v osmih skupinah izdelkov in storitev – gradnja in vzdrževanje stavb, čistila, elektronska pisarniška oprema, vozila, električna energija, pohištvo, papir in hrana – izvedli v skladu z načeli zelenega javnega naročanja. Posebna uredba, ki je (šele) na poti v javno obravnavo, bo določene zavezance za javno naročanje konkretno zavezala k vključevanju okoljskih zahtev v pripravo razpisov za javno naročanje.

Gaspari: Nujen je dvotirni pristop

»Zeleno javno naročanje v Sloveniji šele uvajamo, a so prvi koraki že narejeni,« je pojasnil Gaspari, ki poudarja, da javna uprava sama tega ne more doseči: »Za uspeh zelenega javnega naročanja potrebujemo tudi trg, raziskave, razvoj in inovativnost.«

V Sloveniji letno pridelamo deset ton ogljikovega dioksida na prebivalca, kar je nekako v evropskem povprečju. V ZDA, denimo, ga pridelajo skoraj dvainpolkrat več, a pri zdajšnjem številu prebivalcev je sprejemljiva mera letnega izpusta ogljikovega dioksida od okoli 1,7 do 2,7 tone na prebivalca. »Kyotske cilje bi bilo treba podeseteriti,« zagovarja Vida Ogorelec Wagner iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

Hribar Milič: potrebujemo še korenček in palico za gospodarstvo

Samo Hribar Milič, generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, je zaskrbljen, da ne dosegamo zeleno zastavljenih ciljev: »Razočaran sem, da Evropska komisija ponovno uvaja postopek proti Sloveniji zaradi neizpolnjevanja nalog.«

Na zelena javna naročanja pa vendarle gleda z optimizmom: »Zelena javna naročanja bodo dala nedvomen signal tudi gospodarstvu, ki ga lahko dodatno usmerjamo z ustrezno politiko subvencij in davkov – nagraditi dobre s korenčkom in slabe opomniti s palico.

Britanci so si zadali visok cilj

Medtem ko se v Sloveniji (pa tudi večini drugih evropskih državah) zeleno javno naročanje šele prebija iz povojev, so v Veliki Britaniji na tem področju naredili že pomemben premik: Velika Britanija je namreč prva država, ki je sprejela zakonsko obvezo zmanjševanja emisij toplogrednih plinov za 80 odstotkov do leta 2050.

Drugod po Evropi si ne upajo biti tako dolgoročno ambiciozni: Evropski parlament načrtuje do leta 2020 zmanjšati ogljični odtis za 30 odstotkov. K ogljičnemu odtisu sicer največ prispevajo industrija (33 %), promet (27 %) in gospodinjstva (20 %), do podobnega sklepa pa so prišli tudi na Evropski komisiji s študijo EIPRO (Enviromental Impact of Products, okoljski vpliv izdelkov), kjer so izpostavili gradbeništvo, promet in pridelavo hrane.

Zeleno je lahko tudi varčno

Minister Gaspari je izpostavil sedem najbolj zelenih držav, katerim je že pred tremi leti v kar desetih skupinah izdelkov in storitev uspelo zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida za četrtino. »V nasprotju s splošnim prepričanjem pa se jim zaradi tega stroški niso povečali, temveč so prihranili en odstotek bruto družbenega proizvoda,« je opogumil vse tiste, ki v zelenih javnih naročilih ne vidijo omejitev, temveč tudi poslovne priložnosti.

Alarmantne spremembe

A tudi če v zelenem ne bi videli poslovnih priložnosti, nas spremembe v okolju dovolj nazorno svarijo, da smo na zadnjem vlaku za rešitev našega življenjskega okolja. Samo letos naj bi bila poraba surovin večja kot celotna poraba pred letom 2000, je opozoril Hribar Milič: »Ključni izziv človeštva in tudi Slovenije je, kako ohraniti Zemljo, da nas bo preživela, da ne bo kataklizem.«

Da so slednje pred vrati, je na številnih primerih opozorila Ogorelec Wagnerjeva. Oceani se segrevajo, koncentracije toplogrednih plinov pa se tako strmo povečujejo, da se jih ne da več pojasniti z naravnimi nihanji, temveč le s človeškimi vplivi, predvsem s sežigom fosilnih goriv in z uničevanjem tropskih gozdov. Od desetih najtoplejših let jih je večina bila v zadnjem desetletju in pol, lansko pa je bilo celo drugouvrščeno (na južni polobli pa kar na vrhu). Arktični led, ki je uspešno uravnaval temperaturo Zemlje, bo morda kmalu že preteklost: v zadnjih letih se je njegov obseg zmanjšal za četrtino, in če smo še pred petimi leti računali, da bo vztrajal še okoli 60 let, mu zdajšnje napovedi prisojajo le še kakih deset let.

Ogorelec Wagnerjeva je predstavila tudi podatke, ki bi morali zganiti tudi tiste, ki vse vidijo v številkah: škoda 21. stoletja zaradi podnebnih sprememb utegne preseči škodo obeh svetovnih vojn 20. stoletja in gospodarske krize med njima – ponekod bo ta škoda dosegla tudi do petine bruto družbenega proizvoda.