Trenja ob obnovi piranskega pristanišča

Čemur pa ribiči in domačini, predvsem pa ljubitelji tehniške dediščine, ostro nasprotujejo. "Piranski žerjav je dolgoletni integralni element stare pristaniške infrastrukture in preprosto sodi tja, kjer stoji. Ob tem, ko smo vzpostavili in vzljubili satelitski navigacijski sistem, so svetilniki po vsem svetu izgubili funkcije, postali so neuporabni. Pa jih zato rušimo? Ne, to pa ne!" je minule dni na obisku v Piranu odločno povedal mag. Tadej Brate, strokovnjak za varstvo tehniške dediščine, zaposlen pri upravi RS za kulturno dediščino. V Piranu se je namreč po objavi načrta za obnovo dela mandrača dvignilo precej prahu. Nekateri so proti odstranitvi dvigala za čolne, drugi so proti zamenjavi starega kamnitega tlaka, tretji se pritožujejo nad ukinitvijo parkirnih mest pred gledališčem ... Projekta obnove, težkega 2,4 milijona nepovratnega denarja iz Evropskega ribiškega sklada, naj bi se občina lotila kmalu. Ohraniti žerjav zato, ker je redkost Brate v svojem značilnem slogu še komentira: "Ta žerjav na splošno, z vidika tehniške dediščine, ni posebej zanimiv. Vendar, zakaj naj bi ga ohranili? Preprosto: ker je redkost. Po evforiji neke nedefinirane modernizacije so namreč v slovenskih pristaniščih take žerjave preprosto odpihnili. Piranski žerjav je tako postal nekaj posebnega." "To bi bila sramota V boj proti odstranitvi piranskega dvigala, ki je staro nekaj desetletij in ima, kakor vedo povedati Pirančani, barvito zgodovino, se je podal tudi zbiratelj Slobodan Simič Sime. "Prava sramota bi bila, celo kulturni vandalizem, če bi zaradi nepremišljenosti, nepoznavanja ali osebnih interesov odstranili dediščino, kot je to dvigalo. Saj je nadvse povezano z morjem, plovili, mediteransko vsebino mesta in s Pirančani. Zadostiti zgolj ožjim interesom na škodo drugih (v tem primeru zgodovine, dediščine, pripadnosti in mnenja mnogih domačinov) je vsakega obsojanja vredno," je odločen Simič.