"Želela sem le dokazati, da je mogoče prav vse!"

Saša Slivnik Kenney – Ljubljančanka (tudi naš pogovor z njo je potekal v Ljubljani), ki že polovico svojega življenja živi v Veliki Britaniji – bi pri 35 letih lahko napisala že precej zajeten življenjepis. Pri 18 letih je iz Ljubljane odšla v London. Predvidenih šest mesecev, ki naj bi jih na britanskem otoku preživela kot varuška, se je raztegnilo na dolgih 16 let. Vmes je postala mamica zdaj štiriletni Lani in šestletni Kiari, odprla fitnes studio Hoola Nation, ki je največji tovrstni center v Veliki Britaniji in v katerem se je v dobrih treh letih zvrstilo že več kot 18 tisoč tečajnikov, na londonskem maratonu postavila Guinnessov rekord v vrtenju hulahop obroča in s skupino 250 tečajnikov v Wrexhamu pripravila program dobrodošlice olimpijski bakli, ki te dni križari po Veliki Britaniji.

Kdaj in kako ste se srečali s hulahop obročem? Po rojstvu druge hčerke sem želela telo spraviti nazaj v formo, zato sem začela obiskovati aerobiko. Vadba nam je nekega dne odpadla, saj je inštruktorica odšla na trening hoopanja. Tudi sama sem se ji pridružila in spomnim se, da je bil to zame prav poseben trenutek. Prav čutila sem, da se dogaja nekaj pomembnega. Razmišljanje o tem me je okupiralo celo do te mere, da sem na poti proti domu pozabila, da imam pred telovadnico parkiran avtomobil in namesto z njim kar peš odkorakala proti domu. Nemudoma sem se lotila raziskovanja hoopanja in prek spleta tudi naročila svoj prvi "hoop".

Pred štirimi leti je bilo hoopanje v Veliki Britaniji še v povojih, medtem ko je bila v ZDA to že razširjena oblika plesa in fitnesa. Mene je vadba bolj zanimalo kot oblika fitnesa. Najprej sem na ure hoopanja povabila nekaj prijateljic, nato opravila tečaj za inštruktorico fitnesa in začela voditi tečaje. Odziv tečajnic je bil odličen, ure pa zelo dobro obiskane. Pred tremi leti sem se popolnoma posvetila temu projektu, tudi v obliki polnega delovnega časa. Začela sem promocijske akcije, kjer sem ponujala dve uri hoopanja z zagotovilom, da tečajnikom ob neuspehu vrnem denar. No, v treh letih mi ni bilo treba prijavnine vračati še nikomur.

Kakšni so učinki vadbe? Gre za popolno telesno vadbo s poudarkom na krepitvi trebušnih mišic, ne smemo pa pozabiti niti na zabavo, ki jo ponuja.

Kaj spada pod okrilje podjetja Hoola Nation, katerega lastnica ste? Hoola Nation je, kar zadeva hoopanje, največje podjetje v Veliki Britaniji. Sem spadajo vadba z obroči – imam 15 inštruktorjev –, produkcija in dobava obročev.

Kdo je vaša ciljna skupina? Različno. Začela sem s prijateljicami svojih let, nato sem opravila tečaj za otroški fitnes, delam tudi z otroki s posebnimi potrebami in vodim skupino tečajnic, starejših od 50 let. To so ženske, ki so vrtenje obroča obvladale že v otroških letih in se zdaj z nostalgijo vračajo.

Hoopanje se danes razvija v dve smeri – ena so performans, ples, triki z obročem in podobno (s tem se ukvarjam v promocijske namene), druga pa so klasični fitnes programi, kjer gre za to, da se preznojiš na zabaven način. Tega hudiča vrteti na kolenih, na vratu in še kje pač ni mačji kašelj!

Ali na vaše ure kdaj zaidejo tudi moški? Redko.

Koliko tečajnic je z vami že vrtelo obroč? Izračunala sem, da v treh letih več kot 18 tisoč. Sem spadajo tudi različni dogodki, kot je na primer dogodek ob prihodu olimpijske bakle, kjer je v Wrexhamu z mano hoopalo 250 žensk in otrok.

Kaj tečajnicam povzroča največ preglavic? Ravno s tem vprašanjem prideva do londonskega maratona. Opazila sem, da imajo ženske pomisleke, ali bodo zmogle obvladati obroč, kako bodo videti in podobno, in mislim, da so ravno zaradi teh dilem prikrajšane za marsikaj. Ker sem privrženka raznih izzivov, sem razmišljala, kako naj dokažem, da je mogoče prav vse. Odločila sem se za maraton, pa čeprav po duši res nisem tekačica. Želela sem samo dokazati, da je mogoče prav vse.

Na londonskem maratonu ste postavili Guinnessov rekord v vrtenju obroča. Kakšna pravila so vam postavili? Iz Guinnessove knjige rekordov so mi poslali pravila na šestih straneh, med drugim tudi to, da moram vseh 42 kilometrov londonskega maratona preteči v manj kot šestih urah in da moram vsakokrat, ko mi obroč pade na tla, stopiti dva metra nazaj in začeti znova. Tekla sem z odročenimi rokami, da z obročem ne bi koga poškodovala ter da se mi tekači ne bi zaletavali vanj. Zadnjih pet kilometrov sploh nisem več čutila rok.

So na progi preverjali, ali upoštevate pravila igre? Da, na progi je bilo 25 razsodnikov, imeli pa naj bi tudi kamere.

Vaš tek je bil povezan tudi z zbiranjem donacij. Za koga ste zbirali sredstva? Prek dobrodelne organizacije NSPCC sem zbirala denar za pomoč otrokom iz nasilnih družin. Zbrali smo okrog 3.000 evrov.

So vas med tekom spremljale tudi vaše tečajnice? Takrat ne, se je pa ta ideja zdaj med njimi precej razširila. Tako bo denimo 30 tečajnic z obročem preteklo petkilometrsko razdaljo z namenom zbiranja sredstev za raziskavo rakavih obolenj. Ena organizira"hoopathlon", na katerem bo tri ure vrtela obroč, vmes pa se ji bodo pridružili tudi otroci s posebnimi potrebami. Pravzaprav sem želela tistim "limonicam", ki jih je strah, le dokazati, da lahko narediš vse, če si to le želiš, na koncu pa se je iz tega razvilo res nekaj velikega.

Kako ste povezani s poletnimi olimpijskimi igrami, ki se konec julija začenjajo v Londonu? Ker sem na lokalni ravni, kar zadeva vključevanje ljudi v gibalne dejavnosti, postala pomemben akter, so me povabili, da ob prihodu olimpijske bakle v Wrexham, kjer živim, pripravimo šov z obroči. Pri projektu je sodelovalo 250 ljudi, tudi odziv medijev je bil zelo dober. Hoopanje je še vedno precej neznano in ravno zato tako nenavadno in zanimivo.