SiolNET. Trendi Zdravje
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj se najstniki včasih zatečejo k nasilju?

1

termometer

"Nekoč sem slišal zanimivo definicijo najstništva, ki pravi, da je to bolj kriza za starše, ki se morajo soočiti z dejstvom, da njihov otrok odrašča."

Pojasnjuje naš sogovornik psiholog Robert Kržišnik, ki ima za seboj več kot dvajsetletno prakso dela s skupinami ter individualnega terapevtskega in coachingškega dela s posamezniki in pari. S Kržišnikom, ki je tudi certificirani trener nenasilne komunikacije, kot jo je razvil ameriški psiholog dr. Marshall Rosenberg, smo se pogovarjali o težavah v najstništvu, zlasti v odnosu med najstniki in njihovimi starši.

Zakaj so za nekatere mladostnike puberteta in najstniška leta tako turbulentna?

To obdobje je težko za vsakega najstnika, najprej čisto zaradi hormonskih sprememb, zlasti pa zato, ker neha biti otrok in postaja odrasel. To je obdobje izgubljenosti, saj se rušijo stare paradigme in vzorci, ki jih je bil navajen in so delovali, dokler je bil otrok, novih pa še ni vzpostavil, ker še raziskuje in se jih uči. V večni primerov noče prevzeti vzorcev od staršev, ker ima zelo veliko potrebo po avtonomiji, svobodni izbiri in lastni identiteti. Hoče pokazati, da je drugačen, ne pa prikolica svojih staršev, kar mu seveda pogosto še oteži odraščanje.

V tradicionalnih kulturah in še danes v nekaterih družbah po svetu so bili prehodi med otroštvom in odraslostjo jasno postavljeni, z določenimi rituali …

To je bilo v veliko pomoč, saj takšni prehodi ponujajo jasnost. Otroci namreč skozi celotno otroštvo vedo, da bodo na primer za 14. rojstni dan prestopili mejo v odraslost in se nanjo lahko pripravijo, v naši družbi pa so ti rituali izginili. Še več, zadnja desetletja starši še podaljšujejo obdobje otroštva oziroma odraščanja z zaščitništvom in podaljševanjem bivanja doma. Tudi zato so najstniki izgubljeni, ko so po eni strani čustveno in finančno dolgo odvisni od svojih staršev, hkrati pa želijo odrasti in se osamosvojiti.

Na kakšnih osnovah najpogosteje temelji najstniška agresija? Je to morda vzorec vedenja v družini oziroma družbi nasploh ali občutek, da zgubljajo nadzor nad svojim življenjem, morda preizkušanje mej?

Naša civilizacija že tisočletja spodbuja agresivnost, ne le fizično, temveč tudi mentalno, čustveno in komunikacijsko. Postala je prevladujoč, če ne celo edini način doseči svoje, kadar se druga oseba ne vede tako, kakor si želim jaz. Zato jo moram premagati, ji dokazati, da je manj vredna kot jaz, bodisi z nalepkami, češ da je butasta ali nespodobna, bodisi z grožnjami ali kaznovanjem. Načinov je veliko. In tega so deležni vsi otroci od primarne socializacije dalje. Tudi skozi risanke, pravljice, filme itd. To je edini svet, v katerega so vzgojeni, edini, ki ga poznajo. Edina strategija, ki jo pograbi takrat, ko njegove potrebe po spoštovanju in enakovrednosti niso zadovoljene. In takšno nasilje se včasih obrne na drugega, včasih pa navznoter. Princip je enak.

Agresija je vgrajena v samo srčiko naše družbe, je edini jezik, ki ga poznamo. V določenih primerih pa to nasilje izbruhne v fizični obliki in šele takrat ga večinoma prepoznamo, čeprav se dogaja nenehno in v vseh drugih oblikah.

Izraz česa je pravzaprav nasilje?

Vedno nemoči, frustriranosti in razdraženosti, ker posameznikove določene potrebe v nekem daljšem časovnem obdobju niso bile zadovoljene. Kdaj se starš začne dreti na svojega otroka? Ko se mu zdi, da je v svoji percepciji poskusil vse, kar je znal in zmogel.

Nasilje vidim, tako kot je dejal že ameriški psiholog Marshall B. Rosenberg, kot tragičen izraz nezadovoljenih potreb. Te potrebe človek poskuša zadovoljiti z nasiljem in pritiski, vendar je tragičnost tega ravno v tem, da potreba v srčiki ne bo zares zadovoljena in bo frustriranost le še rasla.

Kako bi torej morali ljudje pristopati drug k drugemu?

Kot k enakovrednim bitjem, katerih potrebe poskušamo upoštevati kot enakovredne in skupaj z njimi iskati načine sožitja, ki bodo delovali za vse.

Kako naj bi to po vašem mnenju in izkušnjah potekalo med starši in najstniki?

Z ženo sva imela tri najstnike hkrati in vedno sva skušala z njimi naše različne interese usklajevati skozi dialog, nikoli avtoritarno ali permisivno. Vsakokrat sva najprej skušala ugotoviti, kaj se dogaja v notranjosti otroka, mu pomagala razumeti, kakšen je najin pogled na določeno zadevo, potem pa smo skušali najti rešitve, ki bodo vsem omogočale zadovoljivo sobivanje. Vedno sva z njimi ravnala kot z enakovrednimi človeškimi bitji, ne da bi jih dresirala po svojih predstavah.

Na delavnicah starši mnogokrat pridejo k meni z vprašanjem, kaj naj naredijo, da bo njihov otrok pospravljal svojo sobo. Moje prvo vprašanje je vedno, zakaj bi vi radi, da ima vaš otrok pospravljeno sobo? Katere svoje potrebe poskušate s tem zadovoljiti?

Pa reciva, da gre za skupni prostor, na primer dnevno sobo, kjer sobiva vsa družina?

Menim, da lahko človeška bitja vse medsebojne zaplete rešujemo zgolj skozi dialog. Če bo otrok čutil, da ga poslušamo in slišimo, obstaja zelo velika verjetnost, da bo poslušal in slišal tudi nas.

Pomembno je, da svoje želje povemo brez odvečnega moraliziranja. Pojasnimo mu na primer, da tudi sami iz službe pridemo domov utrujen in si želim leči na kavč, ne da bi morali prej z njega pospravljati njegove stvari.

V naši družini je bila pomembna tudi vzajemnost. Torej, da se vsi trudimo, da so skupni prostori vzdrževani tako, da smo vsi zadovoljni.

Povedati želim, da ima dialog povsem drugo sporočilo, kot če nastopimo kot neka moralna avtoriteta, ki ve vse in otroku zagrozi, da ima pet minut, da za seboj pospravi sobo, sicer mu bo ukinjena žepnina. V mlajših letih se bo otrok morda še uklonil, v najstniških letih pa se bo bumerang zagotovo vrnil.

Ampak tudi stalne dialoge lahko otrok najbrž čuti kot neke vrste nasilje?

Ključna razlika, ki ni vedno jasna, zato jo je treba vedno znova raziskovati, je v namenu. Če vas jaz povabim na dialog oziroma pogovor in vi odklonite, moj odziv pa je žalost, ker pač moje določene potrebe ne bodo zagotovljene na način, ki sem ga hotel, potem je to res zgolj povabilo, tudi če ga ponovim jutri. Če pa se na vašo odklonitev odzovem z jezo, pomeni, da sem jaz sicer izrekel magično besedico prosim, vendar je bil moj namen zahteva. Ta pa je že odraz nasilja, saj izhajam iz tega, da jaz bolj vem, kaj je prav in kaj ne, in zahtevam od ljudi, da delujejo tako, kot jaz vem, da je prav. In ljudje, zlasti otroci, bodo nas in naš odnos vrednotili po tem, kako se ob nas počutijo.

Kako se lotiti težave, ko se kot starši in tudi drugi zavemo nasilnih oblik komunikacije?

Eden od začetnikov humanistične psihologije Rollo May je rekel, da se vsako zdravljenje začne z empatijo. In moje izkušnje to potrjujejo. Če sem kot starš lahko empatičen do svojega otroka, kar pomeni, da mu lahko z odprtim srcem prisluhnem kot enakovrednemu bitju in se odprem temu, kaj se v njem dogaja, ne da bi takoj skušal moralizirati in dajati nasvete z nekimi lastnimi zgodbami o dramatičnem otroštvu, je to najpomembnejši korak.

Z empatijo dosežemo dve osnovni stvari: najprej predstavlja zdravilni učinek, ki ga otroku ponudimo s poslušanjem in spoštovanjem tega, kar nam pove, hkrati pa mu bo tovrsten vzorec v pomoč, da se bo tudi sam naučil empatično poslušati samega sebe. Bolj kot bo tako sam s seboj stopal v stik, bolj se bo izražal in iskal strategije, s katerimi bo skušal zadovoljiti čim več svojih potreb, vendar ne tako, da bodo v navzkrižju s potrebami drugih ljudi.

Najprej pa morajo starši, preden začnejo spreminjati interakcijo z otrokom, začeti pri sebi in se upreti želji oblikovati otroke po svojih zamislih, kot na primer, da bodo ubogljivi, v ponos njim in vsej družini ter da bi jih dresirali v svoje vrednote, obenem pa od njih pričakovali, da mislijo s svojo glavo.

Mnogo staršev zanika oziroma živi v prepričanju, da niso nasilni do svojih otrok …

Veliko sem delal s starši otrok v vrtcih in mnogokrat smo ugotovili, da sem tisto, čemur so oni rekli vzgojna metoda, poimenoval zloraba fizične moči nad šibkejšim. Včasih mi je celo kakšen oče rekel, da je sicer tudi sam proti nasilju in tako svojega otroka udari le, kadar ga prisili v to. To je popolno zanikanje odgovornosti. Kako lahko petletnik prisili devetdesetkilogramskega možaka v to, da ga udari. Tudi v obdobju šolanja bo otrok najverjetneje doživel razmerje med potrditvijo in grajo nekje 1 : 30, zato mi ni jasno, zakaj se potem čudimo, da bo takšen otrok tudi sam na primer pretepel mlajšo sestrico, če mu ta ne bo dala igrače, ali zakaj bo ta deklica zbrcala svojega mucka? Od kod pa naj otrok prevzame kakšen drugi vzorec vedenja? In kaj naj počneta v najstniških letih, ko se v njem že nabere precej nemoči, frustriranosti in razdraženosti, ker ni uspel zadovoljiti svojih osnovnih potreb po enakovredni obravnavi in spoštovanju?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin