Deset primerov jezikovnega genocida

10. Mandarinščina v Singapurju Singapurska vlada je leta 1979 začela akcijo Govorite mandarinsko. Tako so želeli poenotiti jezik, ki so ga govorili singapurski Kitajci. Prepovedali so televizijske postaje in časopise v drugih kitajskih dialektih, kar je bilo še posebej sporno, ker je večina singapurskih Kitajcev z juga dežele, kjer ne govorijo mandarinsko. Akcija je bila uspešna – mandarinščina je zdaj prevladujoči dialekt Kitajcev v Singapurju.

9. Havajščina Ko so na Havaje prišli misijonarji, so skupaj s promocijo vere želeli uvesti tudi angleščino kot primarni jezik otočja. Bilo so uspešni. Še posebej jim je pomagal odlok tamkajšnje vlade, da je od leta 1896 havajščina prepovedana v javnih šolah. Ko je ob koncu 20. stoletja število govorcev havajščine padlo na vsega 2.000 ljudi, so se šele zavedli in začeli spet promovirati jezik domačinov.

8. Jeziki otokov Rjukjuan Za skupino japonskih južnih otokov na čelu z Okinavo je bil značilen star dialekt japonščine, ki se je ohranil vse do poznega 19. stoletja, ko so otoki izgubili neodvisnost in bili priključeni Japonski. Japonci so se odločili, da dialekt uničijo, tako so bili denimo govorici starih dialektov kaznovani, če so se v njih pogovarjali v javnosti. Danes so otoški jeziki skoraj izginili, saj je večina mladine govori le še japonsko.

7. Korejščina Japonska je odgovorna za še en jezikovni genocid. V času okupacije Koreje (1910–1945) so želeli "izbrisati" korejščino. Prepovedana je bila v šolah in na delu, v skladu s politiko asimilacije pa so korejska imena spreminjali v japonska. Ko je Japonska izgubila drugo svetovno vojno, je bila korejščina rešena, a je napad na jezik za vedno ostal črna pika v odnosih med državama.

6. Rusifikacija Velikanski ruski imperij je združeval stotine jezikov. Že v časih carske Rusije je za državni jezik veljala le ruščina, ki so jo oblastniki mnogokrat uporabljali tudi kot politično orožje kulturne asimilacije. Še posebej je bilo to očitno v baltskih deželah, Ukrajini in Belorusiji, kjer je bila uporaba tamkajšnjih jezikov v javnosti prepovedana. Tako kot jezik so favorizirali tudi cirilico. Tudi po razpadu Sovjetske zveze in ponovnem vzponu nacionalnih jezikov je ruščina ostala lingua franca od Litve do Kamčatke, od Murmanska do Tadžikistana.

5. Britansko otočje Angleščina je dominantni jezik Britanskega otočja, a na račun drugih jezikov, predvsem irske in škotske galščine ter valižanščine. Drugo je bilo celo prepovedano govoriti v javnosti, tisti, ki so to vseeno storili, pa so morali nositi tablico z oznako WN – nevaližansko. Šele sredi 20. stoletja so ti jeziki spet pridobili veljavo in si pridobili zakonsko zaščito, a so kljub temu ostali drug jezik.

4. La vergonha La vergonha je oznaka, ki se nanaša na politiko francoske vlade do jezikov manjšin. V 18. stoletju so bili namreč v Franciji v javnosti prepovedani vsi jeziki razen francoščina. Politika, ki ne priznava manjšinskih jezikov, denimo korziščine, je še vedno prisotna, zato Francija ni podpisala evropske deklaracije o manjšinskih jezikih. Samo v evropski Franciji je 24 manjšinskih jezikov, skupaj z zunajevropskimi ozemlji pa se ta številka povzpne na 75.

3. Kitajščina v Indoneziji Kitajci v Indoneziji so bili v času vladavine Suharta deležni kulturne diskriminacije. Kitajščina je bila prepovedana v vseh oblikah javnega življenja, pismenke so izginile iz javnosti. Kitajci so bili celo prisiljeni spreminjati imena. Doslednost Suhartove politike je bila uničujoča – mlajše generacije Kitajcev dejansko ne govorijo več jezika svojih staršev. Leta 1998, ko je Suharto predal oblast, je bila ukinjena prepoved uporabe kitajščine v javnosti.

2. Francovska Španija V času Francove vladavine v Španiji med letoma 1939 in 1975 so bili diskriminirani vsi manjšinski jeziki, španščina pa je postala edini uradni jezik v državi. Ravni prepovedi so bile različne od jezika do jezika. V določenem obdobju so bila prepovedana celo vsa imena, ki niso bila španska. Katalonščina se denimo ni smela pojavljati na javnih prireditvah, lahko pa se je v gledališču. Po padcu Francovega režima so vsi jeziki spet pridobili svoj javni status in dandanes so veliki predeli Španije dvojezični.

1. Kurdščina Kurdi so diskriminirani v različnih državah. Še največ pravic do jezika imajo v Iraku, kjer je kurdščina na severu države uradni jezik. V Turčiji je že vse od 30. let 20. stoletja kurdščina v javnosti bolj ali manj prepovedana. Šele od leta 1991 je dovoljena uporaba tega jezika v zasebni sferi. Podobno je v Iranu, kjer je kurdščina prepovedana tako v javni kot zasebni rabi, v Siriji pa le v javnosti.