Navdušujoča plesna predstava plesalcev Društva študentov invalidov Slovenije v sodelovanju z radijskimi voditelji Radia 1 je v sredo zvečer v Unionski dvorani v Ljubljani brisala meje nemogočega.
Brisanje meja med iluzijo popolnosti in nesmislom stereotipa o invalidnosti
Plesalci Društva invalidov Slovenije pod vodstvom koreografinje Petre Škofic iz Plesnega kluba Zebra in v sodelovanju z radijskimi voditelji Radia 1 – Ivjano Banić, Luko Bregarjem in Robertom Roškarjem – so s plesno pravljico Zapelji me brisali meje med iluzijo popolnosti in nesmislom stereotipa o invalidnosti. Naporne plesne vaje v rehabilitacijskem centru Soča so se bogato obrestovale, saj je celotna plesna zasedba navdušila s tako imenovanim "wheelchair dancingom", kjer pleše dvojica na invalidskih vozičkih ali hodeči plesalec oziroma plesalka s soplesalcem ali soplesalko na invalidskem vozičku.
Mavrična paleta standardnih in latinsko-ameriških plesov
Skoraj polna Unionska dvorana s prijaznim dostopom za invalide, ki se jih je med občinstvo pomešalo zavidljivo število, je v sredo zvečer dihala s srčnimi plesalci, ki so z mavrično paleto standardnih in latinsko-ameriških plesov pravljični zgodbi vdihnili čutnost, drznost in moč. V ritmu prefinjenih dunajskega in angleškega valčka, strastnega argentinskega tanga, razigranega čačačaja ter drugih plesov so se plesalci prav mojstrsko vrteli po ljubljanskem odru in razbijali stereotipe o invalidnosti. Toku dogajanja na odru so prilagodili tudi plesne oprave, delo kostumografa Mateja Bratuše: od začetne umirjene črno-bele elegance prek vmesne mladostne razigranosti sodobnih modnih trendov do slavnostnega rdeče-črnega glamurja za vrhunec večera ob zmagi ljubezni nad vsemi preprekami.
Brez besed, a z zgovorno govorico telesa so plesalci povedali vse in še več – da zanje razen neba ni omejitev. Iskrivi pogledi, spontani sijoči nasmehi in čutni plesni gibi so pričali o volji in ponosu, ki sta preplavila Unionsko dvorano in jo ob končnem gromkem aplavzu dvignila na noge.
1
